V otroštvu je rad prebiral leksikone, v njih bral o pesnikih, skladateljih, se postavil v vlogo poeta. »Tak notranji svet sem imel,« otroške dni na Obali opiše Jure Lesar. Ti so na trenutke spominjali na film Poletje v školjki, ko so se s prijatelji »pražili« na plaži, pred najhujšo vročino pa se umaknili v sobo, kjer so poslušali glasbo. »Oče mi ni nikoli rekel, naj stišam glasbo, vedno sem jo lahko poslušal na glas. Kmalu se je z njo spoznal še pobliže, najprej prek klavirja, nato je v roke vzel kitaro, ki jo je od družinskega prijatelja dobil iz Nemčije. Z bratranci so se odločili napisati pesem – en je bil zadolžen za besedilo, drugi za glasbo. »In je šlo!« se zasmeji. »Ko si mlajši, je lažje, saj se manj obremenjuješ. Skušam pa tak odnos ustvarjanja ohraniti tudi danes,« pove o procesu pisanja. Pesmi so bile v angleščini. Prva je nosila naslov Love will find a way, kar je eden od verzov pesmi njemu ljubih Beatlov, You've got to hide your love away. Med najinim pogovorom si jo zamrmra in se zraven zasmeji. Tematika je bila, kakopak, ljubezenska, skladba je govorila o tem, kako je prijatelj izgubil dekle, drugi pa ga je ob tem tolažil.
Bolečino kanalizira v pesmi
Imel je srečo, da so ga starši vedno podpirali in spodbujali. Že od nekdaj je pred hrupom vsakdana rad zbežal v notranji svet. »Občutljiv sem bil, tudi jokal sem. Moški v večji meri kot ženske čustva raje zadržujemo v sebi, saj so nas tako vzgajali. Otroke je treba usmerjati in spodbujati, kaj drugega je povsem nesmiselno,« odvrne na vprašanje, ali se je naporno s pesmimi tako čustveno razgaljati in biti tako ranljiv. Pomembno je, da ohranjaš svoj jaz, da vztrajaš pri tistem, kar si zares želiš, da ohranjaš žar, opozarja Lesar, kar je opisal v pesmi Drugačen. Vsake toliko se je našel nekdo, ki mu je pametoval, kako v življenju tega ne bo zmogel. Glasbenega ustvarjanja, namreč. Nikoli ne bo pozabil nekoga, ki mu je rekel, naj pusti glasbo pri miru in se osredotoči na turizem, saj da je tam vsa prihodnost. »Teptal je moje sanje. Prizadelo me je, nisem ga pa poslušal. Zavedal sem se, kdo sem. Če verjameš v to, kar delaš, in če veš, kdo si, te ni ničesar zares strah,« je prepričan.
Neustrašen je bil tudi njegov korak na samostojno pot, stran od skupine Eskobars, s katero so v desetih letih izdali dva albuma. »Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi bil Zemljin sin naš tretji album, a sem globoko v sebi vedel, da ne bo. Če bi bil, bi bila to velika laž, tega pa nisem želel. Hotel sem narediti nekaj zase, zbrati sem moral le pogum, da jim to povem. Je bila pa to lepa zgodba, polna naukov in čudovitega ustvarjanja,« opiše razhod skupine. »Življenje je pokazalo drug obraz, nič ni bilo več tako kot nekoč. Občutil sem bolečino, ki sem jo kanaliziral v glasbo. Bolečina je dobra za ustvarjanje, saj ti odpre oči,« opiše ključne trenutke, ki so ga vodili na drugo pot. Pesmi na albumu Zemljin sin so nastajale iz spominov na otroštvo, iz pogovorov s prijatelji. »Ključne pogovore in trenutke v življenju sem skušal ovekovečiti s pesmijo.«
Najbolje se je počutil pri pisanju pesmi Šala in Čisto blizu sanj, prvi in zadnji na albumu. »Še dva dni sem bil povsem omamljen od zadovoljstva. Težava nastane, ko začne ta občutek popuščati in se zdi, kot bi imel mačka, potem pa skorajda padeš v manjšo depresijo,« pove o vrhuncu poetičnega ustvarjanja in visoko postavljenih letvicah. A je potem napisal Je kaj novega, ki govori o tem, kako moraš vedno poskrbeti za nove lepe trenutke. Da živiš za danes, da si zadovoljen in srečen v trenutku, ki se odvija. »Nasprotje tega je gledanje v preteklost, obujanje spominov in jokanje za vsem, kar je minilo. Tega ne privoščim nikomur.«
Niso za v šotor
Zemljin sin je lansko jesen izšel sprva na CD-ju in v digitalni obliki, pozneje si je Lesar zaželel še vinilno ploščo. »Zveni še bolje, kot sem mislil, poslušalci so jo odlično sprejeli. Samo eden mi je rekel, da mu je bil zvok ljubši na CD-ju. Všeč mi je, ker zvok ni agresiven, ampak je bolj dinamičen. Morda celo 'slečen'.« Čeprav je stopil na samostojno pot, po njej vendarle ne hodi sam. Pesmi na električnih ali akustičnih koncertih v edinstven zvok ovijejo mojstri slovenske glasbene scene – David Morgan na bobnih, Denis Horvat na klavirju in hammondu, Luka Mrdakovič na basu in kontrabasu in Jan Fanedl na akustični kitari, klasični zasedbi pa se kot gosta kdaj pridružita še Zoran Čalić na akustični kitari ter Martin Janežič Buco na tolkalih in glockenspielu. »Nismo žur band in nismo za v šotore. Najbolj nas vidim na klubski sceni.« Rad ima tako izštekano, akustično različico pesmi, saj v ospredje stopijo vokal in besedila, ki jih kitara ne »poje«. S »slečenimi« pesmimi pa se lahko poslušalci bolj čustveno povežejo.
Zadnje čase po njegovem vse hitreje izginjajo prostori za ustvarjanje in poslušanje glasbe. »Na Primorskem so nam vzeli vse, ni enega normalnega prostora za koncerte. Kam naj gredo mladi, željni glasbe? Šotor, veselica in harmonika niso za vse. Na Obali so zanemarili to področje, ki je bilo nekoč cvetoče. Taki prostori tudi vzgajajo mlade. Ne vem, kam zdaj ti hodijo,« se sprašuje in dodaja, da je ključen problem vedno denar oziroma želja po zaslužku. »Otroci se učijo za ocene, odrasli delamo za denar. Takšna je motivacija. A mora biti še kaj drugega, da ti napolni dušo.«
