Če je Alenka Jovanovski (1974) domačo literarno produkcijo najprej dolgo aktivno spremljala kot literarna zgodovinarka, prevajalka (Cesare Pavese, Italo Calvino, Igiaba Scego, Nelida Milani…) in nagrajena literarna kritičarka, v zadnjih letih izstopa predvsem s svojim pesniškim angažmajem. Njen razmeroma pozno izdani prvenec Hlače za Džija (2012) je bralce pretresel z izjemno opolnomočeno kategorijo etičnega, v drugi zbirki Tisoč osemdeset stopinj pa svoj pesniški položaj še radikalizira.
Vse so spremenile žametne hlače
Pravi vstop v pisanje poezije se ji je zgodil šele s pesmijo Hlače za Džija, pripoveduje avtorica. »Kipar Zoran Srdić Janežič mi je povedal zgodbo o mladem oblikovalcu Džiju, ki ga je na smučanju zasul plaz. Zoran je nosil kot šal okoli vratu prijateljeve žametne hlače, torej hlače mrtveca, kar se mi je zdela izjemna zgodba. Začela sem zasledovati niti, ki so se v tej pesmi natkale, da je lahko nastala cela zbirka. V njej so močno zastopana oblačila, ki v nekem trenutku odpadejo kot maske, ko si ne upamo biti taki, kot smo, ali odpadejo, ko je konec nekega življenja, cikla, bolečine.« Materin jezik je naslednja pesem, ki jo je v pesniškem razvoju močno zaznamovala, motivno-tematsko namreč sledi zgodbi njene matere, ki je vojna sirota.
Njene pesmi se tako napajajo v presunljivem prepletu osebnega in javnega, denimo bolečih intimnih izgub in ostre kritike kapitalistične družbe. »Intimno je politično in obratno, morda pa je le družbeni mit, da sta intimno in družbeno ločena. Vsaka naša življenjska izbira, tako odločitev o tem, ali bomo v prostem času obiskali gledališče ali klepetali s prijateljem, kot o tem, koga bomo izbrali za partnerja, je na neki način politična in javna,« je prepričana.
Vstopna vrata
Tudi med verze v zbirki Tisoč osemdeset stopinj tako ni po naključju spustila likov z močnim političnim profilom – med njimi z izstopajočo feministično identiteto (na primer Tussy Marx, Hélène Cixous). »Ne gre za program. Zgolj ne morem zanikati tega, da sem v to družbo socializirana z ženskim telesom in strategijami, ki se jih za ženske uporablja. Prav ta izkušnja mi iz nekega zelo telesnega občutenja družbe odpira občutljivost, mimo katere tudi v poeziji ne morem. To so moja vstopna vrata, od tod naprej lahko dalje raziskujem realnost tudi na druge načine, kot se jo navadno ponuja.«
Njen nabriti jezik je včasih žurnalističen, drugič sproščeno pogovoren, tretjič izrazito liričen, vselej pa »reže kot laser«. »Vse je v jeziku,« piše v pesmi Vračajo se taščice, a vitalno ohranja dvom, ali ni nemara vendarle »vse [je] v objemu«. Najbrž bolj drži slednje, a v jezik smo rojeni in ta je orodje, s katerim začnemo oblikovati misli in koncepte, pojasnjuje. »Niso pa koncepti vse, pravzaprav je naša civilizacija hiperkonceptualizirana do mere, da izginja tako misel kot tisto, kar zares čutimo. Razum cenim, ne pa racionalizacije,« dodaja.
V novi zbirki se kot (tudi do sebe) stroga opazovalka sveta, tudi takega, ki človeka postavlja nad živali, še bolj uporno postavlja po robu, saj »politika ne sme izgnati pesmi«, kot nosi naslov eno od njenih del. Kocbek, Kosovel, Detela pa Iztok Osojnik in Taja Kramberger so bili s svojo senzibilnostjo in etično zavestjo pri tem njeni oporni kamni. K pisanju – tudi ljubezenskih pesmi – je tokrat ponekod tudi povsem načrtno pristopala z manj pesniškimi, bolj grobimi formulacijami. »Zame je bilo pomembnejše to, kaj deluje živo, kot to, kaj deluje zgolj lepo.« Tudi delovni naslov zbirke je bil sprva Tristo šestdeset stopinj, a ker je knjiga eruptivna kot vulkan, ki bruha od 720 stopinj naprej, je potrebovala višje vrelišče. Kdor bo torej hotel raztolmačiti uganko iz naslova, bo moral stopinje v knjigo zastaviti sam.
