Predstava Poklon je svojevrstno praznovanje treh obletnic, kratka buto freska, ki pa prikaže tako tisto, kar je izjemnega na tej umetniški smeri, kot ono, kar Tanja Zgonc z izjemno zagnanostjo ponuja slovenski plesni sceni že več kot trideset let. Najprej se spomni svojih učiteljev, sodelavcev in ljudi, ki jih ima rada, nato pa na briljanten način združi ritual, psihologijo, estetiko in humor, preden pobegne skozi okno. »Naredila sem to predstavo, mogoče je zadnja,« pravi naša butoistka. Naredila jo je res, kot da je zadnja, tako predano. A tako je naredila tudi vse prejšnje, in kdor jo pozna, ve: če kaj, sta ji vzor začetnika buta, Ohno in Hijikata, ki sta se plesu posvečala v pozno starost, prav do konca.
Srečanje z butom
Že njeni plesni začetki v 80. letih so na neki svojski način kazali njeno nadaljnjo pot popolne predanosti in poglobljenosti, povezave fizičnega in duhovnega, skrajno preciznega in hkrati intuitivnega.
Z butom se je prvič seznanila konec osemdesetih let, ko je postala članica v Kölnu ustanovljene Murobušijeve skupine International Butoh Dance Company. Nato se je izpopolnjevala pri vodilnih mojstrih, kot so Kazuo Ohno, Jošito Ohno, Ko Murobuši, Carlotta Ikeda, Tadaši Endo in Min Tanaka, kasneje pa je sodelovala s skupinama In-Out in Su-En Butoh. S preobrazbo različnih plesnih tehnik in gibalnih metod z metodologijo buta je razvila lastno sistematiko in avtorski gibalni princip, predvsem pretok vsebine skozi hrbet in poglobljeno govorico obraza.
»Buto ima veliko šol, izpeljav, mene pa so vedno najbolj zanimale njegove izvorne oblike, in tako je tudi tokrat. Seveda jih tudi jaz avtorsko predelujem, vsak koreograf si prizadeva za lastno pot in tudi jaz jo izgrajujem od vsega začetka. A buto ni ne vrsta plesa ne vrsta estetike, je holističen sistem, ki človeka nenehno napotuje k raziskovanju, plesalec raziskuje meje svoje pozornosti, osredotočenost na detajle, zavedanje samega sebe in ljudi okoli sebe.
Telo je pri butu razumljeno zelo drugače: »Sama se posvečam predvsem hrbtenici in tokrat tudi obrazni govorici. Zanimajo me povezave gibalnih arhetipov in predvsem 'modrost telesa'. O njej sicer vedno bolj premišljuje tudi znanost, tako da se buto tu stika z najsodobnejšimi raziskavami o tem, kako telo nosi spomin, ki je v obliki podob in občutij shranjen v celicah, kar naša duševnost instinktivno dojema kot informacijsko omrežje z neštetimi komunikacijskimi sistemi.«
O butu težko govori, pravi, saj gre za celovito duhovno prakso. Raje navaja učitelje zena, ki pravijo, da govoriti o butu še ne pomeni, da buto tudi prakticirate: »Besede so samo prst, ki kaže proti luni, ne pa luna sama.«
