Gledališka sezona, ki so jo v Slovenskem mladinskem gledališču usmerili v premislek odnosa med umetnostjo in politiko, se bo v tem duhu tudi sklenila, in sicer s krstno uprizoritvijo predstave Država, ki jo je zrežirala gostja Anja Suša; nastala je po besedilih poljske dramaturginje Agnieszke Jakimiak in švedskega dramaturga Toma Silkeberga, ki sta se navdihovala pri starogrškem filozofu Platonu, francoskem teoretiku Alainu Badiouju in še nekaterih drugih avtorjih. »A ne gre za analizo in uprizarjanje Platonovega ali Badioujevega dela, bolj za določene teme oziroma motive, prisotne v njunih besedilih, ki smo si jih izposodili, da bi spregovorili o tematiki države v času, ko naraščata tako razočaranje nad politiko kot nezaupanje v delovanje države nasploh,« pojasnjuje režiserka.
Glavkon postal Theresa May
Platonova Država, eno od temeljnih del zahodne filozofije, se ukvarja predvsem z vprašanjem idealne države oziroma njene ureditve; četudi so razmere danes precej drugačne kakor pred dobrima dvema tisočletjema, je vprašanje o tem, kaj bi bilo treba spremeniti v družbi, »zelo sodobno in celo nujno«, meni Silkeberg. Zamisel o predstavi je stara že nekaj let in se je postopno razvijala skozi debate med režiserko in piscema, ki tudi sicer pogosto sodelujejo. Tako sta dramaturga napisala vsak svoje besedilo, kot »državo«, s katero se je smiselno ukvarjati, pa so izbrali Evropsko unijo, ki doživlja nemara največjo krizo, odkar obstaja.
V besedilu, ki je podlaga prvemu delu uprizoritve, se tako Agnieszka Jakimiak navezuje predvsem na pojem utopije; pri tem išče vzporednice med Platonom in Badioujem, obenem pa se neposredno naslanja na trenutno družbeno in politično realnost. Arhetipskim stališčem, ki jih zastopajo osebe v Platonovi Državi, so zato poskušali najti ustrezne like v sodobnem času in jih postaviti v kontekstu Evropske unije: atenski filozof Glavkon tako denimo postane Theresa May, Sokrat je transponiran v Slavoja Žižka, Polemarh pa v režiserja Janeza Janšo.
Gledališče med sencami
Tom Silkeberg pa se je posvetil morda najbolj znanemu motivu iz Platonove Države, prispodobi o votlini, ki ponazarja filozofovo prepričanje, da živimo v svetu senc in da je prava resničnost nekje drugje (kolikor so obstoječi predmeti zgolj posnetki »večnih idej«), kar je bil tudi razlog, da je bil Platon (domnevno) kritičen do umetnosti, sploh do gledališča, ki je kot »posnemanje vsakdanjosti« tako samo »posnetek posnetka« in zato nepomembno pri razumevanju resnice.
Je torej gledališče sploh lahko prostor premisleka bistvenih družbenih vprašanj? »Gledališče mora biti politično – in tudi vselej je, celo takrat, ko si to ne želi biti,« je prepričana Anja Suša. »Obenem pa mora nenehno premišljevati tudi svojo umeščenost v svet in družbo, svojo vlogo in svoja izhodišča, predvsem pa si ne sme pustiti vzeti pravice do svobodne besede. In čeprav ne more spreminjati realnosti, mora to realnost še toliko bolj kritično prevpraševati.«
