V ozadju teh razprav je povsem običajna želja posameznih strok po pridobitvi večjega kosa pogače poslov projektiranja. Klub temu razprav ne smemo jemati s preveliko lahkoto, saj imajo lahko tako za stroko kot tudi za grajeno okolje nepredvidljive in daljnosežne negativne posledice. Napadeni sta namreč dve osnovni načeli pri projektiranju: načelo, da je vsak strokovnjak to zgolj na svojem področju, ter načelo, da mora pri sodelovanju različnih strok projekt voditi tista, ki vsebinsko prevladuje.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) v svojih uradnih predlogih za spremembe zakonodaje zahteva, da bi gradbeni inženirji imeli pooblastilo tudi za arhitekturno projektiranje oziroma za izdelavo načrtov arhitekture. To utemeljujejo s trditvijo, da so na fakulteti pridobili dovolj znanj, konkretno gre za okrog tri predmete s področja stavbarstva.
Trije predmeti s področja stavbarstva, ki jih obiskuje študent gradbeništva, ne morejo nadomestiti celotnega kurikula petih let študija na fakulteti za arhitekturo. Temu pritrjuje tudi direktiva Evropske unije o regulaciji poklicev, saj za izdelovalca arhitekturnih načrtov zahteva sposobnost arhitekturnega projektiranja, ki izpolnjuje tako estetske (!) kot tudi tehnične zahteve, omogoča ustrezno poznavanje zgodovine arhitekture in arhitekturnih teorij ter z njimi povezanih umetnosti, tehnologij in družbenih ved ter poznavanje upodabljajočih umetnosti kot vpliva na kakovost arhitekturnega projektiranja in tako naprej – naštete so zgolj prve tri izmed enajstih zahtevanih znanj in sposobnosti za arhitekturno načrtovanje. Kot celoto je ta znanja mogoče pridobiti zgolj na fakultetah za arhitekturo.
Podobno kot trdi inženirska zbornica, bi lahko veljalo tudi v obratni smeri. Vsak arhitekt je v času svojega študija imel enako število predmetov (tri) s področja gradbenih konstrukcij, pri enem izmed njih je moral izračunati celotno konstrukcijo enodružinske hiše. Vendar arhitekti zase ne zahtevamo pravice do izdelave načrtov gradbenih konstrukcij, saj ocenjujemo, da trije predmeti preprosto niso zadosti za pridobitev strokovnih kompetenc na tako zahtevnih področjih, kot sta arhitektura in gradbeno inženirstvo. Na Zbornici za arhitekturo in prostor bi arhitekta, ki bi si dovolil podpisati načrt gradbenih konstrukcij, celo disciplinsko obravnavali.
Načrte za arhitekturo naj izdeluje arhitekt, načrte gradbenih konstrukcij pa gradbeni inženir! Poseganje prek teh meja pomeni nevarno zniževanje strokovnosti pri projektiranju, dolgoročno pa zniževanje kvalitete kulturne krajine in kvalitete grajenega okolja, ki ju je Republika Slovenija s sprejemom Arhitekturne politike prepoznala kot enega bistvenih javnih interesov države.
Gradbeni zakon zahteva, da mora biti vodja projekta za objekte arhitekt ali inženir tiste stroke, ki glede na namen objekta prevladuje. Preprosto povedano to pomeni, da mora vodja projekta za stavbe biti arhitekt, za parke krajinski arhitekt, za viadukte gradbeni inženir, za elektrarne elektro inženir in tako naprej.
IZS namesto tega predlaga, da bi vodja projekta za katerikoli objekt lahko bil arhitekt ali inženir katerekoli stroke. V ozadju je želja, ki jo IZS tudi odkrito priznava, da bi vodje projekta za stavbe lahko bili tudi gradbeni inženirji, kar bi lahko mirne vesti pripisali kruhoborstvu, saj je vodja projekta običajno tudi tisti, ki z investitorjem podpiše pogodbo o projektiranju.
Z umikom načela prevladujoče stroke bi se podrl sistem reguliranja arhitekturnih in inženirskih poklicev, ki je uveden z namenom zagotavljanja javnega interesa na področju gradnje objektov – interesa po kvalitetnem in tudi varnem grajenem okolju. Ali bi želeli živeti v državi, v kateri bi projekte za mostove vodili elektro inženirji, projekte za predore pa krajinski arhitekti? Ali bi se na avtocestnem viaduktu, katerega projektiranje je vodil inženir požarne varnosti, počutili varne? To bi bile namreč dolgoročne posledice umika načela prevladujoče stroke.
S takšnimi vprašanji lahko nadaljujemo tudi na področju stavb. Ali bi želeli delati v pisarniški stavbi, načrtovanje katere je vodil strokovnjak za strojne inštalacije, in ne za arhitekturo? Ali bi želeli živeti v stanovanjski stavbi, projekte katere je vodil katerikoli inženir, ki v času svojega študija ni ure in ure pilil svojega znanja o prostoru, svetlobi, bivalnem ugodju, estetiki, pomenu vedut ter pridobival izkušenj z načrtovanjem prijetnih in funkcionalnih bivalnih prostorov?
Na koncu pridemo do vprašanja, ki je za nas arhitekte še posebej boleče: ali bi lahko bil vodja projekta prenove katerekoli Plečnikove stavbe nekdo, ki ni arhitekt? Resnici na ljubo je celo med arhitekti le malo takšnih, ki se čutijo strokovno dovolj kompetentne, da bi se lotili takšnega projekta. Nedavno pa nas je v medijih presenetila novica, da viden funkcionar IZS toži ministrstvo za okolje in prostor, ker to ne dopusti, da kot gradbeni inženir vodi projekt za Bežigrajski športni park, ki vključuje tudi prenovo in dozidavo Plečnikovega stadiona!
Gre sicer za obsežen projekt umestitve večjega števila stanovanjskih, poslovnih, trgovskih in športnih objektov, katerega vodja bi brez dvoma moral imeti močne kompetence s področja arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja, predvsem pa gre za že omenjeno prenovo in dozidavo Plečnikovega stadiona, danes propadajočega bisera iz arhitekturnega opusa našega največjega arhitekta, ta biser pa je bil nedavno razglašen tudi za spomenik državnega pomena. Ministrstvo je pravilno presodilo, da tak projekt mora voditi arhitekt.
Ponovno je treba poudariti, da je izjemen pomen arhitekturnega projektiranja za kvalitetno grajeno okolje in ohranitev kulturne krajine pripoznan tako s sprejetjem arhitekturne politike Slovenije kot tudi z direktivo evropske komisije, ki državam EU nalaga, da regulirajo poklic arhitekta.
Enako močno pa je treba poudariti tudi pomen preostalih strok, ki sodelujejo pri načrtovanju objektov: gradbeni inženirji, elektro in strojni inženirji, inženirji požarne varnosti in tako naprej, četudi direktiva evropske komisije ne govori o teh poklicih.
Vsak strokovnjak je strokovnjak zgolj na svojem področju: arhitekt ne more računati statike, statik pa ne načrtovati arhitekture. Projekt mora voditi predstavnik tiste stroke, ki pri projektu vsebinsko prevladuje, saj je on tisti, ki stopi pred prazen list papirja, objekt zasnuje in ga osmisli. Arhitekt ne more biti vodja projekta za daljnovod ali viadukt, gradbeni inženir pa ne projekta za trgovsko ali stanovanjsko stavbo. Pooblastila za vodenje projektov in projektiranje posameznih načrtov morajo izhajati iz strokovnih kompetenc, ne pa biti pogajalski dosežek v boju za čim večji kos pogače poslov pri izdelavi projektne dokumentacije.
TOMAŽ KRIŠTOF, v. d. predsednika Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
