»Danes vlada ideja, da starši vodijo, upravljajo svoje otroke kot lastnino, ampak gre za interpretacijo, ki ne drži – starši ne smejo pretepati otroka, ne smejo mu odtegovati hrane, zavezani so, da otroku omogočijo izobrazbo in zdravje z zaščito s cepljenjem. Stališče, na katero se sklicujejo nasprotniki cepljenja, češ, to je moj otrok, jaz odločam, ni sprejemljivo. Tudi ob vprašanju nasilja, spolnosti in drugih podobnih tem uporaba enakega argumenta ni sprejemljiva,« je jasen sogovornik, ki je, da bi poskušal pojasniti in razumeti problematiko novodobnega upora proti cepljenju proti nalezljivim boleznim v razvitih državah, leta 2016 izdal knjigo z naslovom Kdo se boji cepiv?, ki smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu. Grignolio, ki sicer poučuje zgodovino medicine in bioetike na Univerzi Vita-Salute S. Raffaele v Milanu, se v svojem delu osredotoča na zgodovino biomedicinskih disciplin v zahodni družbi 20. stoletja s posebnim poudarkom na imunologiji
Nekaterih nikoli ne prepričaš
Obe strani – nasprotniki in zagovorniki cepljenja – se sklicujejo na pravico do zdravja, gre pa, kot pravi dr. Grignolio, za dve različni interpretaciji pravice do zdravja. Čeprav je napisal knjigo, v kateri z dejstvi in znanostjo razbija zmote, mite, zablode in tudi laži (razvpiti primer povezave avtizma in cepljenja), je jasen: »Določenega deleža proticepilcev – teh je od tri do največ pet odstotkov – dejstva in vsi razpoložljivi podatki, ki njihovo mnenje postavljajo na laž, ne bodo nikoli prepričali in tudi to je treba sprejeti.«
Ne verjame, da bi se v prihodnje njihovo število močno povečalo. »Danes so v primerjavi s preteklostjo le glasnejši.« Ob tem težave s proticepilci primerja z ljudmi, ki ne plačujejo davkov: »Ne moreš jih prisiliti – lahko jih kaznuješ, zapreš v ječo, ampak če se nečemu želi izogniti, bo to storil. Mislim, da moramo sprejeti ta del ljudi glede cepljenja.«
Kdo so torej ljudje, ki se ob zanemarjanju številnih drugih – tudi farmakoloških tveganj – odločajo, da svojih otrok ne bodo cepili? Dr. Grignolio naniza nekaj skupnih značilnosti sodobnih proticepilcev: praviloma gre za starše z visoko stopnjo izobrazbe, ki so finančno preskrbljeni, imajo otroka v poznih letih in se do njega vedejo zelo zaščitniško ter se zanimajo za »alternativno« in komplementarno medicino.
»Poleg tega izkazujejo nezaupanje do zdravniške avtoritete, raje kot na zdravnika se zanesejo na nepreverjene in tudi lažne informacije na spletu, so pa dovzetni tudi za teorije zarot,« pojasnjuje sogovornik. Gre, kot nadaljuje, za več prepletenih dejavnikov – od prevlade medmrežja v svetu, razširjenega nezaupanja ljudi v evropske ustanove, vala populizma, ki se širi po svetu, idealiziranja »dobre narave« in demoniziranja inovacij človeške družbe do, ne nazadnje, evolucijskega in družbenega vidika. Ob tem sogovornik omeni še ekonomski interes velikih farmacevtskih podjetij, na katerega s prstom pogosto kažejo nasprotniki cepljenja.
Kdo služi z boleznijo?
Farmacevtske multinacionalke proticepilci pogosto demonizirajo, češ da naj bi v imenu pohlepa in zaslužkarstva s cepivi lobirale za cepljenje in podpihovale strah pred nalezljivimi boleznimi. Kot pa opozarja dr. Grignolio, ti isti nasprotniki cepljenja zanemarijo, da s cepivom, ki stane deset ali dvajset evrov in omogoča dosmrtno imunsko zaščito proti boleznim, v malho farmacevtskih podjetij kapne veliko manj denarja, kot bi ga, če necepljena oseba zboli.
Da ne ostane vse le na ravni govorjenja na pamet, v knjigi navaja konkretne podatke stroškov zdravljenja enega tuberkuloznega bolnika leta 2011 v državah EU: raziskava je pokazala, da je za vsako obliko okužbe, ki jo je mogoče zdraviti farmakološko, porabljenih 10.282 evrov; za vsako okužbo z multirezistentno tuberkulozo 57.213 evrov, za vsako okužbo s tuberkulozo, ki je visoko odporna proti farmakološkemu zdravljenju, pa 170.744 evrov. Povprečna cena cepiva, ki omogoča dosmrtno zaščito pred tuberkuloznim meningitisom in delno zaščito pred drugimi oblikami tuberkuloze, je 30 evrov. Avtor pa opozarja na še eno plat »dobičkonosne« farmacevtske industrije, in sicer da danes vse manj podjetij sploh vlaga čas in denar v razvoj cepiv.
Dr. Grignolio ne slepomiši: ko gre za cepiva, je svetovni splet pogosto najslabši možni svetovalec, kajti na spletu se nabirajo in množijo zmote in tudi namerne laži. »Internet za znanost in družbo pomeni novo ero. Po postavljeni diagnozi ljudje sami po spletu raziskujejo in nato se s pridobljenimi informacijami prepirajo z zdravnikom.«
Ne verjame ne v prisilo staršev, da bi otroke vendarle cepili, ne v cenzuro svetovnega spleta in omejevanje dokazano lažnih informacij v povezavi s cepljenjem. »Sovražim cenzuro v vseh oblikah, odgovornost mora biti položena na vsakega posameznika in družbo,« je jasen dr. Grignolio.
Prednost nove družbe in interneta je po njegovem mnenju prav v transparentnosti, dostopnosti podatkov. Tudi interpretacije medicinskih študij, ki so se pojavile na spletu, so vsem dostopne: nekatere resnične, druge lažne, znanstvena skupnost pa se dolgo časa ni ukvarjala z nestrokovnimi interpretacijami in izsledki izsledkov, ki so se neovirano širili po svetovnem spletu. »Ljudem smo dali vse informacije, nismo pa jim dali orodja za razumevanje,« pravi sogovornik.
In kje je rešitev? Dr. Grignolio meni, da se človek skozi evolucijo še ni naučil »brati znanosti«. Ljudje tudi nimamo kognitivnih orodij, da bi se naučili soočati s preobiljem informacij v današnjem času in med njimi razlikovati med resničnimi in lažnimi.
Nujen korak in rešitev iz zagate, v kateri smo se znašli, vidi v izboljšanju komunikacijskih spretnosti med zdravnikom, zdravstvenimi delavci in starši ali bolniki. Verjame, da bi se morali zdravniki oziroma zdravstveni delavci vključevati tudi v razprave, ki potekajo v skupinah proticepilcev.
Vse ustanove morajo vztrajati pri znanstveni pismenosti, pri čemer so zdravniki v tej verigi le ena stopnička. Pomembno je tudi vzgajanje mlajše generacije v razumevanju znanosti, nadaljuje dr. Grignolio. Nove generacije moramo izobraziti, kako naj se z znanostjo izognejo lažnim novicam.
Brez politike pa tudi v tem primeru ne bo šlo. Kako naj namreč zdravnik ozavešča starše, bolnike, ko pa imajo za celotno obravnavo osebe na voljo dobrih pet ali sedem minut? Kot sklene, mora politika spoznati, da je treba, če želimo delati bolje z bolniki, v javno zdravstvo vložiti denar in omogočiti zdravnikom več časa za pogovor z ljudmi.
