Kar zadeva novi jazz in prosto improvizirano godbo, se je v zadnjih petnajstih letih pri nas scena zelo obogatila. Med mlajšimi je vzbrstelo, imamo tudi odlično refleksijo, kritiko in obetavne nastavke za skupnost. Tako konservatorij kakor recimo šola Zlatka Kaučiča sta vzgojila vrsto dobrih špilavcev, špilavk. Odhajajo tudi na zelo dobre šole v tujino in se zgodaj kalijo v skupinski igri. Njihova odprtost se pozna v samem gradivu in vokabularju, znajo se postaviti na oder. Razprta jazzovska vzgoja naredi glasbenika »obče prakse«, kar pomeni, da se zna zasukati v vse žanre, pravzaprav brska na polju, kjer žanrskih in podobnih ograd sploh ni več.
Po številu in kakovosti koncertov in festivalov proste improvizacije smo dosegli dostojno evropsko raven. Tako v Cerknem kakor v Ljubljani imamo jazzovska festivala, ki sta odločno usmerjena k novemu, svežemu, drznemu – izognila sta se vsakršnemu revivalizmu, tradicionalizmu, imitatorstvu, kar jazz, to muziko, ki je zmerom v zgodovini rada eksperimentirala, zgodovinsko tako žalobno deli na dvoje. Boris Vian je že leta 1949 močno kritiziral ta pojav, češ da je »zasedba, ki danes igra muziko starega New Orleansa, sicer lahko tehnično in izvedbeno briljantna, nikakor pa ne more doseči tistega sounda«. In sound, zven, iskanje zvena, je pri teh rečeh, ne le jazzovskih, zelo bistveno. Tudi sam imam rad jazzovske posege v zgodovino, a takšne, ki kaj izluščijo po svoje oziroma z današnjimi prijemi pokažejo, kako in zakaj je bilo gradivo v svojem času napredno, celo avantgardno.
Bi lahko festival v Cerknem primerjali z avstrijskim v Saalfeldnu, ki je tudi partner letošnjega ljubljanskega festivala? Ravno tako je »vaški otoček« z mednarodno prepoznavnostjo.Po velikosti je Saalfelden precej večji festival od našega v Cerknem, Cerkno je pa v svojem rangu, torej okoli 500 obiskovalcev na festivalski dan, daleč naokrog eden najmočnejših. Tak je programsko, tak je po gostoljubju, razprtosti, in nima ambicij po širitvi. Festival prvi dan obiščejo v glavnem domačini, v petek pridejo še od drugod. Vodilo programskega odbora je, da skušamo upoštevati jazz kot najinkluzivnejšo med muzikami, pri čemer moramo biti pozorni na najrazličnejše tokove. Za festival takega tipa je treba slediti tudi etničnim in svetovnim godbam, elektrofoniji, prosti improvizaciji, panku, rocku, metalu, novim pristopom in novim kombinacijam.
Za kakšno muziko vse skrbi vaš cikel Defonija?Defonijo radi označijo za jazzovsko, seveda pa ponuja tudi precej drugih, jazzu in improvizaciji bolj ali manj sorodnih vsebin. Predvsem ponudim tisto, kar mi je všeč, priznam pa, da sem izbirčen. Pavšalno bi rekel, da Defonija ponuja raznolike odmaknjene, prezrte, robne muzike, ljudska avantgarda sem rekel temu včasih. Kot intendant tudi zelo rad tvegam, kar je seveda lahko boleče dvorezno, a se mi zdi v svetu, ki celo glasbo razume skozi algoritme in kalkulacijo o tem, kaj bo šlo in kaj ne, skoz neskončna ponavljanja že davno slišanega in predvidljivega, zelo pomembno. Padec duha in zgodovinski revizionizem sta v zadnjih desetletjih tako izrazita, da kaže odpor kazati celo na promocijski oziroma distribucijski ravni majhnega koncertnega cikla. Že nocoj bom v okviru dogodka Centralala predstavil Howieja Reeva, ki je pravzaprav panker in avant folkie v eni osebi.
Ali obstaja neka skupnost, ki spremlja vse te tokove?Hodim na koncerte najrazličnejših muzik in opažam, da se prebivalstvo najraje oklepa »žanrskih« zapovedi in se precej težko razpre čemu drugemu. Takrat se vprašam, ali se 50 let glasbene politike Radia Študent v realnosti sploh pozna? Scena je izjemno bogata, obenem pa se tudi rahlja, drobi, ustvarjajo se nove in nove skupnosti. Toda pozor! Teoretičarka in skladateljica Nina Dragičević pravi: »Skupnosti nastajajo zato, da se izognemo konfliktu.« Na pogorišču nekdaj slavne alternativne kulture je težko ponuditi frontno držo, enotno skupnost.
John Zorn, osrednji gost letošnjega ljubljanskega festivala, je bil pionir, ki je premikal meje znotraj in tudi zunaj glasbe.Zorn je nedvomno eden najintrigantnejših glasbenikov našega časa. Od konca sedemdesetih, ko je odločno stopil na prizorišče newyorškega »downtowna«, je prinesel premnoge inovacije, glasbeno uporabil elemente, ki so se prej zdeli bodisi pogrošni bodisi celo odpadni, izdal številne plošče in postal osrednja figura, ki tudi poskrbi, da so izvajalci, izvajalke, ki v New Yorku po špilih zaslužijo komaj za eno večerjo, tudi dostojno plačani. Mnogi bodo rekli, da večina tistega, kar bomo slišali, sploh ni jazz, toda odločno je treba pribiti, da so za Zorna zgodovinsko poskrbeli zlasti redki evropski jazzovski festivali oziroma organizatorji, tako tudi ljubljanski. Druge scene, med njimi seveda tudi jazzovski mainstream, da o pogostnem konservativizmu klasičnih ustanov sploh ne zgubljamo besed, ga ne pustijo blizu.
Tokrat bomo spoznali odbir iz njegovih 300 Bagatel iz leta 2015 in v maratonu s 14 zelo različnimi zasedbami, od katerih bo vsaka igrala 20 minut, prejeli pravi pravcati »musical offering« v Bachovem pomenu izraza: klasično Masado, razno komorno glasbo, solističen klavir, solistično trobento, jazz, klasiko, težki metal, grindcore in še marsikaj. Maraton sem slišal v Sarajevu in lahko rečem, da je izvedbeno na vrhunski ravni. Dogodek bomo imeli samo zase, kakor bo v nagovoru poudaril Zorn, nihče ne bo snemal, fotografiral. Tudi posnetki Bagatel so najavljeni šele za to jesen, tako da gre za čisto ekskluzivo.
V vašem predavanju ste se posvetili vezem med jazzom in literaturo.Jazz je vsekakor močno vplival na literaturo, zgodovina te bližine je vsebinsko bogata in turbulentna, že pri klasikih F. S. Fitzgeraldu, Ellisonu, Kerouacu, Murakamiju, Cortázarju, Škvoreckem, Toni Morrison. Lahko pa se ta bližina pozna tudi formalno, kar sem na predavanju pokazal na primeru pariškega dogajanja, zlasti med letoma 1946 in 1950, ko je Boris Vian, »beli črnec«, kakor mu je rad ljubkovalno rekel prijatelj Miles Davis, vodil kletni klub Le Tabou, prirejal domače zabave, pri tem držal v napetosti in užitku vso pariško literarno in filozofsko smetano ter velikodušno gostil Davisa, Charlieja Parkerja, Maxa Roacha, Duka Ellingtona… Kasneje je pisal pamflete, kritike, skrajšano zgodovino jazza, apokrifna besedila, napisal kakih 600 šansonov, pel in igral na trobento, bil pionir francoskega rocka, odločno je podprl mladega Sergea Gainsbourga. Dejansko je na več ravneh pokazal, kaj pomeni slavna jazzovska inkluzivnost. Kar zadeva Viana, je videti naš stari kulturni simptom: prevedenih imamo nekaj romanov, kratko prozo, izvedeno eno gledališko delo, njegovi izborni glasbeni spisi in marsikaj drugega iz njegovega bogatega življenja pa je povsem prezrto.
