Častni gost letošnjega festivala je bil srbski režiser Želimir Žilnik, ki je na Kino Otoku med drugim predstavil svoj film Najlepša dežela na svetu. Potem ko je v zadnjih letih snemal filme o beguncih, ki prečkajo meje jugovzhodne in srednje Evrope, je Žilnik posnel še film o tem, kako se ti v Avstriji ustalijo in pričnejo dolgo pot do tega, da bi lahko postali državljani Evropske unije. Film, ki je bil sprva zamišljen kot dokumentarec oziroma kot serija intervjujev s predvsem sirskimi in afganistanskimi priseljenci v Avstriji, so nastopajoči v filmu sami ponovno zasnovali kot igrani film, v katerem odigrajo zgodbe drug drugega.
Ohlapno povezano skupnost je kultni režiser namerno predstavil kot skoraj popolnoma neproblematično, da bi tako nasprotoval dominantnim prikazom priseljencev v medijih, ki o kriminalnih dejanjih »tujcev« poročajo nesorazmerno pogosteje kot o istovrstnih dejanjih državljanov. To, da nastopajoči v filmu na neki način igrajo sami sebe, ima dvojni učinek: po eni strani njihovi nastopi zato, ker niso profesionalni igralci, delujejo manj avtentično, po drugi strani pa bolj – saj nas kot občinstvo ravno potujitveni učinek vedno znova spominja, da gledamo zgodbe resničnih ljudi.
Preko pujsa do človeka
Po zasnovi je Najlepši deželi na svetu nekoliko podoben italijanski Selfi režiserja Agostina Ferrenteja, v katerem je ta kamere – mobilne telefone – prepustil dvema neapeljskima najstnikoma, ki v enem izmed najrevnejših predelov Italije preživljata na videz brezskrbno mladost, ki pa je že ob nekoliko globljem vpogledu močno obremenjena z vplivom mafije in policijskim nasiljem. Ob Piranhah Claudia Giovannesija je Selfi še en opaznejši film v zadnjem letu, ki – četudi skozi povsem drugačen pristop – razkriva potrebo, da bi o življenju naslednje generacije na jugu Italije razmislili tudi v okviru filmskega platna. Poleg ukvarjanja s frizurami, solariji in dekleti najstnika skozi svoje oči predstavita prijateljevo smrt, ki je v brutalnih pogojih in ob visoki stopnji kriminala samo še en vsakdanji dogodek.
V belgijskem dokumentarcu Zgodovina prašiča (v nas) se je režiser Jan Vromman po drugi strani družbe lotil bolj z zgodovinskega, celo fenomenološkega vidika, z raziskovanjem povezave med človekom in prašičem. Gre za žival, ki še bolj kot kakšna druga nima le uporabne, gospodarske vloge, temveč še posebej močno simbolno vlogo, ki se je skozi zgodovino odražala na različne načine – a njene pojavnosti kljub temu vselej povezujejo konotacije nečistoče, seksualnosti, pohlepa, požrešnosti in podobnega. Skozi zgodbo o prašičih film pravzaprav pripoveduje o ljudeh; so te živali le grešni kozli, le eksternalizirana predstava o človeškem pohlepu? Vromman pripoved prične v domači vasi, kjer naj bi imeli več prašičev kot ljudi, in v iskanju odgovora na vprašanje potuje skozi zgodovino in različne dele sveta.
Zombiji »po avstrijsko«
Če se iskanje »posebnega odnosa« med človekom in prašičem na prvi pogled zdi komično, potem podoben občutek dajejo Otroci mrtvih, film, ki sta ga posnela Američana Kelly Cooper in Pavol Liska, na letošnjem Berlinalu pa je prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Morda ne preseneča, če izvemo, da za filmsko priredbo zombijade avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek kot producent stoji Ulrich Seidl, sicer tudi sam režiser, ki ga družbeni predsodki in sovraštvo, utelešeni v bizarnostih, navdušujejo tudi v filmih, ki jih snema sam, kot sta denimo V kleti in Safari, pa tudi trilogija Raj.
V romanu Elfriede Jelinek v današnji Avstriji ljudje naenkrat začnejo vstajati od mrtvih, a to še zdaleč ni tako preprosto kot v Dnevu živih mrtvecev: med njimi so tako tisti, ki so nosili uniforme s kljukastim križem, kot tudi tisti, ki so morali nositi Davidovo zvezdo. Cooper in Liska sta film posnela v formatu super 8 in ga zasnovala tako, da vizualno spominja na nemi film, medtem ko sta zvok ustvarjalno uporabila za poudarjanje najbolj banalnih in hkrati najbolj pomenljivih delov sodobne avstrijske družbe.
