Indijski režiser Šaji N. Karun je Izolo kot gostujoči ustvarjalec obiskal že, ko se je Kino Otok odvil prvič, letos pa njegovo delo prikazujejo že tretjič. Ona je prvi režiserjev film, ki se pripovedi loteva skozi fantazijski žanr, pripoved pa združuje tudi elemente mitologije, magičnega realizma in ljubezenske zgodbe.
Mlado Majo (igra jo Esther Anil) posilijo in jo utopijo, a jo pri življenju ohrani duh budistične menihinje, utelešene v podvodnih rastlinah. Maja, ki se ob nočeh, ko sije polna luna, dvigne nad vodo, se zaljubi v Vasuja (Šane Nigam). Prav Majino podvodno življenje je tisto, kar film Ona izkoristi za ustvarjanje sanjavih, vizualno razkošnih podob, ki so tudi glavni adut tega filma.
»Politična« vizualnost
Filmov, ki bolj kot na klasično pripoved stavijo predvsem na vizualno, je sicer v letošnjem programu Kino Otoka kar precej – kar ni presenetljivo, če se spomnimo, da gre za festival, ki si je za poslanstvo zadal prikazovanje avtorskih filmov z ustvarjalnim izrazom, ki v mainstreamovski distribuciji pogosto ostajajo spregledani. Takšen je zagotovo Starodavni gozdovi, ki je nastal v enem zadnjih še obstoječih pragozdov v Litvi.
Nastopajoči v filmu, ki ga je posnel Mindaugas Survila, so predvsem divje živali, ki živijo v gošči, volčjih jamah in ptičjih gnezdih, a ne tako, kot bi morda pričakovali od filma o naravi, temveč na izredno poetičen način, brez odvečnega komentarja, in na trenutke deluje skoraj kot fantazijska pripoved. Direktorica festivala Tanja Hladnik je predvajanje filma, v katerem se ljudje pojavijo le občasno in ki nima dialogov, označila za politično dejanje, sploh v času, ki je prenasičen s sporočili, izjavami in mnenji.
Na podoben način je posnet film Transnistra švedske režiserke Anne Eborn, poetičen dokumentarni film o življenju mladih na družbenem robu v Transnistriji, z intimnimi posnetki fantov in dekleta nekje med naravo in razpadajočimi stolpnicami, ki svoje dneve preživljajo v čudno idiličnem brezdelju, izgubljeni v času in kraju. O filmu smo sicer podrobneje že pisali.
Močna prisotnost režiserk
Še vedno na močno vizualen način, a slogovno povsem drugače se prikaza življenja, ki ne obstaja več, loteva hrvaški režiser Ivan Ramljak v filmu Dom borcev, v katerem si za prizorišče in hkrati predmet filma vzame propadajoči znanstveno-študijski center v Kumrovcu, kjer čistijo in opravljajo manjša vzdrževalna dela le enkrat na leto, pred nekdanjim dnevom borcev 4. julija. Zapuščeni, a še vedno vizualno impresiven objekt je Ramljak posnel v strogih geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah, ki iz ene v drugo podobo, prav tako brez dialogov, ustvarijo edinstven portret prostora, ki ga preganjajo sledi časa, ki je minil.
V zadnjih letih še posebej med slovenskimi obiskovalci in obiskovalkami festivala Kino Otok postaja vse bolj priljubljen tudi programski sklop Video na plaži, ki je vsak večer na sporedu pri izolskem svetilniku. Programski selektor Matevž Jerman poudarja, da ob vse večji uveljavljenosti kratkih filmov tudi v našem prostoru filmi nastajajo na vse višji produkcijski ravni, ki je povsem primerljiva z deli uveljavljenih avtorjev in avtoric kratkih filmov v mednarodnem prostoru. Poleg tega je letos še posebej opazna prisotnost režiserk, ki so v slovenskem celovečernem filmu sicer zelo slabo zastopane – nedavna raziskava Slovenskega filmskega centra je denimo pokazala, da te posnamejo le slabo desetino filmov, podprtih z javnimi sredstvi. Na letošnjem Videu na plaži jih je v nasprotju s tem celo več kot polovica – med njimi so Ester Ivakič (Assunta), Gaja Möderndorfer (Nežka), Hanna Szentpeteri in Simona Jerala (Bend vs Brend) ter druge. Njihovi filmi segajo vse od postapokaliptičnih in magično realističnih do dokumentarnih filmskih pripovedi, vsi pa so hkrati tudi znanilci drugačne podobe slovenskega filma.
