»Sem domačinka, rodila sem se na kmetiji v majhnem kraju nad Krašnjo, zdaj pa že osem let živim v naselju Obrše pri Zlatem Polju nad Lukovico. Poročena sem, mati dveh odraslih sinov in ponosna babica triletnega vnuka Tristana,« se predstavi 55-letna županja Lukovice Olga Vrankar, po izobrazbi magistrica državnih in evropskih študij. Izvemo, da je vmes z družino dve desetletji živela v Domžalah, toda nikdar se ni imela za Domžalčanko, odločno pristavi. »Saj ne, da bi imela kaj proti njim, a vedno sem bila z dušo in srcem v teh naših prelepih krajih. Zanje in za ljudi mi nikoli ni bilo vseeno in to je eden od razlogov, da sem se končno pustila pregovoriti v kandidaturo za županjo.« Vrankarjeva nikoli ni bila članica politične stranke, na županski stol jo je poneslo civilno gibanje, kandidirala je na Listi za Črni graben, s katerim je zasebno že dolgo simpatizirala.
Kalila se je v javni upravi
Še kot dekle je bila v domačem kraju močno družbeno aktivna. Rada je nastopala s pevskim zborom, v lokalni dramski skupini, na vseh proslavah. Delala je tudi v domači krajevni skupnosti in še predsednica mladine je bila. »Na kmetiji smo imeli veliko dela, pri vsem sem sodelovala, tako da znam še danes upravljati mehanizacijo, tudi traktor,« se pohvali. Srednjo šolo je končala v rednem delu, vzpona po izobraževalni lestvici, vse do magisterija, pa se je lotila ob delu. »Ni bilo enostavno. Vmes sem dvakrat rodila, skrbela za dom, veliko smo pomagali na kmetiji mojih staršev, nikdar pa nisem imela službe, ki bi mi omogočala študij med delovnim časom. Zanj je šlo ogromno noči, moja družina je bila marsikdaj prikrajšana, za vse žrtve sem svojim fantom še danes hvaležna,« pove.
Njena delovna doba je začela teči v javni upravi. Najprej je bila pripravnica na domžalski davčni upravi, nadaljevala je z delom v takratni Občini Domžale. »Takrat smo imeli v lokalni samoupravi še zbore, kot strokovna sodelavka sem delala na izvršnem svetu in skupščini. Imeli smo vrsto sej, moja skrb pa so bili dosledni zapisniki,« je razložila. Delala je tudi na oddelku za upravne notranje zadeve, kot vodja notranje organizacijske enote, kasneje na upravni enoti Domžale, kot vodja referata za prostor. »Ko sem o slednji zadolžitvi izrazila pomisleke, mi je šef rekel, da se gotovo ne upam spopasti z izzivom. To je bilo dovolj. Kot bi pritisnil neki gumb, ki pri meni zbudi trmo, sem že naslednji dan pristala na gradbeništvu in tukaj ostala polnih 19 let. Ves čas sem delala z ljudmi in za ljudi. Vedno sem razmišljala, kako jim znotraj zakonodaje lahko pomagam urediti zadeve, in ne o tem, kako ni nič mogoče,« poudari.
Vnuk jo podi v službo
Ko je beseda prešla na bolj gospodinjske teme, je gospa županja priznala: »No, zdaj ste me pa našli! Kar se kuhe tiče, se ne morem ne vem kako pohvaliti. A kaj bi se silila, ko pa je moj mož profesionalni kuhar. Glavnina priprave obrokov je tako njegovo delo, meni pa ostanejo 'manj strokovna' opravila, lupljenje krompirja, priprava solate, na primer, pa seveda pomivanje posode. Nočem se z njim prerivati med lonci, pa še komentarjem se tako izognem.«
Glavo si Vrankarjeva najbolje ohladi v tišini gozda, to pa je tudi edina sprostitev, konjiček, veselje, ki si ga ob odgovornem delu lahko privošči. »Ugotovila sem, da se mi prav med drevesi porajajo najboljše ideje in rešitve. Že od otroštva sem vpeta v naravo, rada jo imam, prav tako kot ljudi,« poudari sogovornica. Doda, da rada prebere tudi kakšno dobro knjigo, uživa v poslušanju ljudskih pesmi in klasične glasbe, na televiziji pa spremlja le informacije, ki so nujne za njeno delo. Kot največje županske izzive navede dokončanje vseh tekočih investicij, (za)krpanje globoke podedovane finančne luknje, seveda pa tudi uresničitev obljub, ki jih je v programu nasula lukovškim volilcem.
»Zdi se mi, da je čas šele zdaj zrel za moje županovanje, saj sta otroka odrasla. Materinstva nikdar nisem jemala z levo roko, sem bila pač tradicionalno vzgojena, zato si ne predstavljam, kako bi šlo, če bi bila po 12, 14, ali 20 ur na dan, v petek in svetek, v službi občanov, ko sta bila sinova še majhna. To si lahko privoščim šele zdaj, čeprav ima včasih tudi moj vnuk, ki mi sicer vliva ogromno energije, pripombe. Zadnjič me je v redkem trenutku, ko bi mu lahko namenila malce več pozornosti, poslal kar nazaj v službo,« za konec v smehu pove Olga Vrankar, županja občine Lukovica, kjer po njenem prepričanju živijo »pošteni, odprti, preprosti, vztrajni in delovni ljudje, med katere sodim tudi sama«.
