Tehnološke študije detajlov likovnih del in izdelava kopij so pomemben del konservatorsko-restavratorskih postopkov, v zadnjem času čedalje pogosteje tudi v tehnologiji 3D. Ali so boljše ročno ali digitalno izdelane kopije, so se zadnje tri mesece v okviru projekta Med izvirnikom in kopijo: Kaj vidimo z očmi, kaj »vidimo« s prsti? spraševali študentje štirih ljubljanskih univerz: Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), Naravoslovnotehniške fakultete (NTF), Filozofske fakultete in Pedagoške fakultete.
Pod okrilje so jih vzeli pri MG+MSUM. Na ALUO so izdelali ročne replike, na podlagi teh so na NTF izdelali replike v 3D-tehnologiji, študentje psihologije pa so pozneje povprašali še različne ciljne skupine, kako se odzivajo na te kopije. Zanimalo jih je torej, katere kopije se bolje približajo izvirniku, poleg tipnega učinka pa jih je zanimal tudi vizualni učinek – kako videči doživljajo barvne kopije. S kopiranjem umetniških del se ne zadovoljuje le radovednost obiskovalcev v muzejih, so ugotavljali, ampak predvsem ohranja kulturna dediščina, saj je treba izvirnike pogosto hraniti pod posebnimi pogoji oziroma v posebej zaščitenih depojih.
Od čopiča do 3D-printa
Študentka ALUO Sara Štorgel se je projektu priključila kot slikarka in restavratorka. Sliko Ples je naslikala posebej za to priložnost, iz nje pa nato vzela detajl figure. »Pri izdelavi kopije sem izhajala iz svoje ilustracije, kjer sem zgolj s teksturno, akrilno pasto ustvarila relief na površini.« Zato se tudi ni odločila za barve, »ampak sem se bolj osredotočila na negativen in pozitiven prostor na sliki, na svetlobo in senco; senco sem naredila tako, da sem odvzemala naneseno pasto, dokler nisem slike zaključila s figurami v krogu«. Sliko je narisala zelo hitro, za izdelavo kopije detajla pa je porabila ogromno ur.
Kot restavratorka pa je s slike Gojmirja Antona Kosa Tri žene pri mizi (1938, olje na platnu) kopirala spiralo v desnem kotu spodaj; eno kopijo je izdelala v olju na platnu, kakršna je izvirna tehnika. »Tu ni bilo posebnih izzivov, razen tega, da sem se morala naučiti slikarjevo potezo s čopičem, in da sem seveda ulovila prave odtenke, pravo kompozicijo.« Drugo kopijo je izdelala z akrilom: »Bila je mnogo bolj uporabna in hitreje sušeča se od oljne, vendar pa je očitno, da ni bil uporabljen izvirni material, akril je preveč tekoč, zato tudi nisem mogla doseči originalnega učinka. Kopija je zato slabša.«
Pahljača s slike Deklica pri mizi z igračkami (okoli 1967, tempera na platnu) Gabrijela Stupice je bila drugačen izziv. Izdelala je samo eno kopijo, v akrilu oziroma mešani tehniki, ker je morala dodati še tkanine, ki so prav tako del slike. »Predvsem pa mi je bilo v izziv raziskati, po kakšnem vrstnem redu je slikar nanašal plasti barve. Po tem poglobljenem študiju slike sem prišla do domneve, da je očitno čisto na koncu ali naknadno dodal pahljačo oziroma jo je imel že pripravljeno, ustvarjeno prej.«
Drugi študentje z ALUO so potem izdelali še več kopij, najtežje je bilo menda ujeti spontanost potez slikarjev ter poiskati pravo strukturo akrilne paste. Zato je moralo nastati ogromno neuspešnih kopij, preden so bili zadovoljni. Na NTU pa so potem izdelali kopije v 3D-tehnologiji: najprej je bilo treba ročne kopije skenirati v 3D-tehniki, to so storili pri Stupici, medtem ko so pri Kosovem delu uporabili digitalno kiparjenje v programu blender. Sledil je 3D-tisk z UV-kapljičnim tiskalnikom in po dobrih osmih urah se je natiskal plastičen odtis umetniškega dela.
Oljna barva ali plastika?
Mentorici in pobudnici projekta, profesorici Tamari Trček Pečak z ALUO, se zdi še posebej zanimivo, da se je pri pogovorih s slepimi, ki so lahko otipali tri različne kopije istega detajla, izkazalo, da vsak od načinov sporoča nekaj drugega in da je vsak dragocen, če ga osmislimo s pripovedjo. Pri kopijah slik z bolj grobo reliefno teksturo so slepim na otip prijetnejše kopije, izdelane s tehnologijo 3D, saj imajo bolj gladko površino in so lažje razbrali reliefnost detajlov. Pri oljnih slikah z debelimi nanosi barve pa se je recimo izkazalo, da jim otip oljne teksture bolj ustreza kot kopija v tehnologiji 3D. »Oljni nanosi so mehkejši in dišijo po oljni barvi. Zelo dragoceno je bilo navdušenje enega od slepih udeležencev, ko je spoznal, da imajo poteze svojo teksturo, saj je do tistega trenutka živel v prepričanju, da so vse oljne slike gladke,« pripoveduje mentorica. Nekoliko drugačni rezultati so bili v testni skupini videčih. Tam so igrale odločilno vlogo barve. »Če so kopije v tehnologiji 3D izvedene barvno korektno, ta način povsem prepriča in zadošča.«
Znotraj projekta so ovrednotili tudi finančno plat in ugotovili, da materialnih stroškov pri izdelavi ročnih kopij ni veliko, saj so količine uporabljenih materialov majhne, pri 3D-kopijah pa je oprema precej draga in je zato cena izdelave enakega detajla petkrat višja. »A ker je oprema čedalje bolj dostopna, pa tudi ker je vedno manj specialistov za tradicionalne slikarske tehnike in zapleteno slikarsko tehnologijo, ki jo uporabljajo sodobni umetniki, je treba tehnologijo 3D izkoristiti,« še meni Tamara Trček Pečak. Po treh mesecih raziskav so zdaj originalne slike in pod njimi njihove replike na ogled v MSUM. Projekt je podprt s sredstvi EU v okviru Študentskega inovativnega projekta za družbeno korist (ŠIPK).
