Od pariške razstave se razstava, ki jo je po večletnih pripravah februarja odprla Fundacija Beyeler iz Basla, razlikuje po razširitvi tudi na prva Picassova protokubistična dela iz leta 1907 in ne vključuje osnutkov in obsežnega arhivskega gradiva, temveč se osredotoča na dokončane umetnine, ki jim dodaja panoramo Picassovih poznejših del, večinoma iz depoja fundacije. Razstava, ki jo je oblikoval kurator Raphaël Bouvier, je nastala v sodelovanju s pariškim Muzejem Orsay, Oranžerijo in Nacionalnim Picassovim muzejem.
Gre za kronološko in pregledno postavitev 75 mojstrovin umetnikovega zgodnjega ustvarjalnega opusa med letoma 1901 in 1907, ki ga je odločilno oblikoval v enega največjih umetnikov 20. stoletja. Slike iz tega obdobja štejejo med najlepše umetnine moderne in najdragocenejša umetniška dela nasploh. Razstava se začenja z deli, ki so nastajala še v Madridu, večinoma pa v času Picassovega drugega bivanja v Parizu.
Najzgodnejše in modro obdobje
Prve, živobarvne slike, na katerih je mogoče zaznati predvsem van Goghov in Toulouse-Lautrecov vpliv, razkrivajo Picassov osebni pogled na zabavljaško-mondeno pariško okolje belle époque. Po drugi strani pa ga je močno zaznamoval travmatičen samomor prijatelja, slikarja in pesnika Carlesa Casagemasa, kar je v njegovo delo vneslo zamolkle, modre tone. Slike, prežete z melanholijo in poduhovljenostjo, je Picasso slikal med svojimi izmeničnimi bivanji v Parizu in Barceloni do leta 1904, tudi pod vplivi simbolizma in El Grecovega manierizma. V tem obdobju se posveča predvsem eksistencialnim vprašanjem, kot so ljubezen, erotika, življenje, smrt, ki se kažejo v zamaknjenih in krhkih človeških figurah vseh starosti. Slike modrega obdobja, ki ga poznavalci najbolj cenijo, prikazujejo predvsem družbene obstrance in ljudi v hudi eksistenčni stiski – berače, pohabljence, prostitutke in zapornice –, ki pa kljub revščini in bedi izžarevajo dostojanstvo in vzvišenost. V teh delih se razkriva tudi Picassova lastna gmotna stiska pred umetniškim prebojem.
Z dokončno selitvijo v Pariz in vselitvijo v atelje Bateau-Lavoir leta 1904 se za umetnika začenja nova faza. Spozna svojo prvo življenjsko sopotnico in muzo Fernande Olivier in se v slikarstvu poslovi od pretežno modrih tonov na račun bolj vedrih rožnatih in oker odtenkov, ob čemer pa izvorna melanholična drža figur ostaja. Na slikah se motivno pogosteje pojavljajo žonglerji, harlekini in akrobati, ki upodabljajo nemeščansko, boemsko cirkuško življenje.
Leta 1906 Picasso doživi svoj prvi veliki uspeh, ko mu galerist Ambroise Vollard odkupi skorajda vsa nova dela iz ateljeja, kar mu omogoči, da s Fernande zapustita Pariz in se za kratek čas naselita v katalonski hribovski vasici Gósol. Pod vplivom puste pokrajine in vaškega načina življenja Picasso v tem obdobju slika pretežno ljudi na idilični, izvorni kulisi, ki združuje tako klasične kot arhaične elemente.
Po vrnitvi v Pariz Picasso predela vtise stare iberske skulpturalike in Gauguinovega slikovnega sveta v novo umetniško avtentičnost, v t. i. primitivistični slikovni jezik, ki se odraža v novi formi figuralne redukcije. V nasprotju z nežnimi cirkusanti začne Picasso slikati obilne ženske akte, katerih masivna telesa delujejo geometrično. Ta nov koncept figure se tudi pod vplivom afriške in oceanske umetnosti leta 1907 razvije v revolucionarni slog, ki vodi k začetkom kubizma vse do Avignonskih gospodičen.
Prav na podlagi modre in rožnate faze se pokaže, kako mladi Picasso v obdobju komajda šestih let razvije lastno estetsko držo, ki vključuje tako umetniške manierizme kot arhaizme ter nove principe deformacije in dekonstrukcije človeškega telesa. V tem sosledju pa se tudi kubizem več ne kaže kot radikalni prelom v umetnikovem ustvarjanju, temveč bolj kot nadaljevanje in nadgradnja zgodnjih obdobij.
