Po prvi svetovni vojni sta bili na praških Vinohradih menda kar dve slovenski gostilni in menza za slovenske študente, kar je nedvomen dokaz tedanje navzočnosti Slovencev v tem prelepem mestu. Drugi dokaz naših vezi s Češko pa je zdaj tudi razstava Impresionizem od zore do mraka/Slovenska umetnost 1870–1930 v praškem gradu.
V Pragi Narodna galerija predstavlja izredno obsežno zbirko, 474 eksponatov, od slik do kipov, karikatur, fotografij in posebnega prostora za Plečnikovo predstavitev. Dve tretjini teh del sta v njeni lasti, ostala pa so si sposodili v drugih institucijah in pri zasebnikih. Predstavljena zbirka je torej večja, kot bi jo lahko sploh kdaj pokazali doma, ne da bi pri tem začasno podrli stalno slikarsko zbirko, saj ima v češkem gradu na voljo 4300 kvadratnih metrov, za polovico več, kot jih ima eno nadstropje Narodne galerije. In ker je ta ogromni praški grad del Hradčanov, ki so bili tudi te dni, kljub dežju in za ta čas leta neznosnemu mrazu, turistično oblegani do te mere, da se je pred katedralo svetega Vida vila stometrska kača, si lahko obetamo, da se bodo tudi številke obiskovalcev naše razstave gibale povsem zunaj naših parametrov. Da Narodna galerija do septembra ne bi zevala povsem oropana umetnin tega obdobja, so, tudi kot nekakšen urok zoper nesreče, doma vendarle pustili nekaj najbolj priljubljenih del, na primer Kobilčino Kofetarico, pa Ažbetovo Zamorko in še nekatere druge.
Prezrte vezi
Tisto, kar je osupnilo celo nekatere poznavalce, toliko bolj pa ljubitelje umetnosti, je bila dejanska povezanost naših umetnikov s Češko in predvsem čeških arhitektov s Slovenijo, saj je tradicionalna umetnostna teorija poudarjala predvsem vezi z germanskim in italijanskim prostorom. Češka naveza se je začela že s Prešernom, ki so ga prevajali v češčino (kasneje je isto veljalo tudi za Cankarja, čigar Za narodov blagor je zaradi domače cenzure doživel premiero prav v Pragi), se v slikarstvu nadaljevala z bratoma Šubic in nato v 20. stoletju še z drugimi slikarji, ki so odhajali v Prago.
Izmenjave so bile pogoste v arhitekturi, saj so Čehi gradili po Ljubljani, Plečnik pa na Češkem, nato pa se je slovenski interes premestil na študij fotografije in filma. Ponehal ni niti v železnih časih Češke pod Sovjetsko zvezo, traja pa na teh dveh področjih pravzaprav še danes. Kar niti ni čudno, Praga je namreč po padcu berlinskega zidu med vsemi prestolnicami bivšega socialističnega bloka doživela največjo renesanso in je po obsegu in kakovosti prenove nedvomen prvak.
Vtisi so zbegani
In kaj so povedali prvi obiskovalci razstave? Starejša gospa je bila navdušena nad prizori narave: »Francoski impresionizem je seveda rad slikal naravo in ljudi v njem, a se je zdelo, kot da gre za nekakšne meščanske izlete, tukaj pa vidim kmečke ljudi v svojem okolju ali pa zgolj krajine, in to se mi zdi izredno lepo.«
Gospod ob njej, ki je radovedno prisluhnil, je dodal: »Sploh nisem vedel, da ima Slovenija impresionizem, vedno sem imel v glavi samo francoskega. Mogoče tudi zato, ker ga ima Češka tako malo in so tu pod tem imenom lani razstavili veliko slogovno različnih del. Tudi meni se zdi ta podeželskost zelo pristna, taki prizori bi lahko nastali tudi na čeških kmetijah.«
