Istospolno usmerjeni so ga hitro vzljubili, saj so se lahko na njem brezskrbno sprehajali z roko v roki in si izmenjevali nežnosti, pa jih pri tem nihče ni čudno gledal ali imel kaj proti. Da je italijanski otoček Capri resnično nekaj posebnega, pravi biser, pa so v 50. letih minulega stoletja spoznali tudi (evropski) bogataši iz sveta mode, glasbe in filma, ki so podobno brezskrbno kot geji in lezbijke v zalivu Marina Piccola parkirali svoje razkošne barke.
In ko so se bogati in lepi nastavljali soncu, uživali v dobri hrani in toplem morju, so si tisoče kilometrov stran razvojniki enega največjih avtomobilskih koncernov, Forda, razbijali glavo, ko so skušali na hitro odpraviti težavico, ki se je izkazala za veliko težavo: njihov najnovejši lepotec na štirih kolesih je bil že skoraj nared, da zapelje na evropske ceste, a kaj, ko zanj še niso našli ustreznega imena. Ali bolje: našli so ga že, a se je izkazalo, da so jih tekmeci iz Mitsubishija prehiteli in ime colt dodelili svojemu adutu. Ne vemo, ali je bil v razvojnem moštvu kakšen gej; precej bolj verjetno je bilo poznanstvo s kakšnim zvezdnikom, ki je s cigaro v ustih in kozarcem konjaka v roki prešerno razlagal o lepotah Caprija. Ime je tako navdušilo fordovce, da so ga nemudoma vzeli za svojega in ga na prodajne police pospremili s pomenljivim sloganom: Avto, ki ste si ga vedno želeli!
Zadnji s številko 1,900.678
Že prve fotografije iz decembra 1968 so veliko obljubljale, saj je capri močno spominjal na mustanga, ki je bil na drugi strani luže pravi prodajni hit. Capri je bil resda podoben mustangu, a to še zdaleč ni bil. Sploh na začetku, ko so se morali lastniki zadovoljiti z 1,3-litrskim motorjem s slabotnimi 50 konjički, ki je do hitrosti 100 km/h za današnje razmere pospeševal polževskih 19 sekund! A pomembneje je bilo, da je mišice kazal z videzom, in tako je že v prvem letu proizvodnje (1969) zapeljal v 240.000 evropskih garaž. Tudi zavoljo normalne cene 890 britanskih funtov za osnovno različico. Med kupci je bilo največ mladih parov. »Najboljši avto, ki ga je Ford kadarkoli izdelal,« so zapisali v testu revije Autocar. Kmalu so sledile tudi močneje motorizirane različice, denimo zelo priljubljena V6 s 150 konjički, za potrebe dirkanja pa so capriju vgradili celo 3,5-litrski motor s 435 konji. Že avgusta 1973 so prodali milijontega caprija (prodajali so ga tudi v Avstraliji, Južnoafriški republiki in na Japonskem), ki je k razvoju podobnega avta spodbudil tudi konkurente. Tako so na primer na cesto zapeljali opel manta, renaulta 15 in 17 ter volkswagen scirocco. To so bili časi, ko je bilo goriva dovolj in bilo je poceni. Toda še tako uspešna zgodba ima ponavadi dve plati: naftna kriza in prepoved vožnje ob nedeljah sta svetu avtomobilizma zadali skorajda smrten udarec, nanj pa so pri Fordu odgovorili z novo generacijo caprija (njegovo projektno ime je bila Carla), ki je imel večjo potniško kabino, modernejšo armaturno ploščo, manjši volanski obroč – bil je nasploh manj športen in bolj prilagojen vsakdanji vožnji. Toda veliki kvadratasti prednji žarometi, tako značilni za caprija, so seveda ostali.
Razvojniki so skušali ohranjati zanimanje kupcev z izboljševanjem motorne ponudbe in prestižnimi dodatki, tudi usnjenimi sedeži, a vse to se je odrazilo tudi v (višji) ceni. Tako so od novembra 1984 zaradi izrazitega upada zanimanja caprija prodajali le še v Veliki Britaniji, seveda z volanom na desni strani. Zadnji je tekoči trak zapustil 18. decembra 1986, imel je proizvodno številko 1,900.678 in oznako D194 UVW, hranijo pa ga v Fordovem muzeju. Toda »seksi Evropejec«, kot so ga ljubkovalno klicali, ni utonil v pozabo, in leta 2002 so se pojavile govorice o njegovem nasledniku, ki naj bi spominjal na konceptnega visosa. Govorice so nato potihnile, vse do špekulacij, da naslednik caprija že obstaja, resda le v računalniški igri.
Restavriranje trajalo sedem let
Capri seveda še danes buri dohove, saj mu je na trgu uspelo zdržati polnih 18 let (1968–1986). Zgodbe njegovih lastnikov pa so zanimive. »Caprija sem si zaželela, ko sem bila stara vsega štiri leta. Ko sem ga nato kupila, sem se počutila tako zelo ponosna,« se spominja Naomi Roberts, nad capriji pa je navdušen tudi avtomobilski prodajalec John Hill, ki je že leta 1983 ustanovil klub, v katerem je danes 8000 ponosnih članov. Med njimi je tudi Simon Winns, ki izkušnjo vožnje caprija opisuje takole: »Že ko se pelješ vsega 80 km/h, imaš občutek, da se pelješ zelo hitro. Kljub temu bom svojega opremil s turbinskim polnilnikom, da bo šel zlahka vse do 240 km/h.« Med ponosnimi lastniki je tudi Chris Taylor, ki je avto kupil leta 1990, nato pa caprija 2000 GT XL spremenil v lepotca, za kar je segel globoko v žep. Restavriranje je trajalo sedem let, vrednost avta pa danes ocenjujejo na 14.000 funtov. »Maksimalno smo se trudili, da ostane takšen, kot je bil original. Tudi sedeži so originalni, prav tako armaturna plošča in centralna konzola. Uspelo mi je celo najti originalen radio iz leta 1969,« se spominja Taylor. Navdušencev nad caprijem, ki je bil neke vrste socialni fenomen, je bilo resnično veliko, pa čeprav je imel manjši hibo – tretja generacija je bila priljubljena med tatovi, zato je bila klasificirana kot visoko tveganje!
