Medtem ko večji del Evropske unije postaja vse bolj nezaupljiv do Kitajske, ki z novimi svilnimi potmi in tehnološkimi podvigi, kot je Huawejevo omrežje 5G, postopoma krepi svojo moč v svetu, pa na Portugalskem, v kateri je Kitajska zelo navzoča, ni zaznati tovrstne zaskrbljenosti. »Smo odprto gospodarstvo in ponosni smo, da smo tako zanimivi za tuje investitorje,« je za pariški dnevnik Le Monde nedavno dejal uspešni socialistični premier Antonio Costa, ki je po večletni krizi državo postavil na noge. Pravi, da ga nacionalnost investitorjev ne zanima, »dokler spoštujejo zakone in portugalsko suverenost«. Luis Castro Henriques, predsednik portugalske agencije za investicije in zunanjo trgovino, je še bolj jasen: »Bodimo iskreni: zelo smo zadovoljni s kitajskimi investitorji in sprejemamo jih z odprtimi rokami.«
Kitajci investirajo v vse stvari
Zlasti po letu 2008, ko se je v EU začela finančna in gospodarska kriza, so se na Portugalskem, ki je tedaj zašla v hudo dolžniško krizo, povečale kitajske naložbe. Leta 2011 je morala Portugalska v zamenjavo za 78 milijard evrov vredno posojilo, ki ga je dala predvsem EU, začeti z zategovanjem pasu in privatizacijami, pri čemer so velikokrat najboljše ponudbe dali prav Kitajci. Med drugim so Kitajci kupili četrtinski delež v portugalskem podjetju, ki upravlja električno omrežje. Prav tako so investirali v naftno družbo Galp, pa tudi v medije, banke, zavarovalnice. Decembra lani pa se je Huawei obvezal, da bo razvil omrežje 5G za portugalskega operaterja Meo, kar pomeni, da bo Portugalska zelo kmalu imela najnaprednejšo telekomunikacijsko in internetno mrežo na svetu. Portugalska je tudi podpisala memorandum, s katerim se je priključila novim svilnim potem, tako se s kitajskim denarjem modernizira največje portugalsko pristanišče Sines, ki naj bi postalo križišče med Afriko, Ameriko in Evropo.
Nostalgija po časih Vasca da Game
Menda Kitajci s svojim ustvarjanjem prometnih povezav s Portugalsko, predvsem s Sinesom, namerno spodbujajo nostalgijo njenih prebivalcev po časih, ko so pred 500 leti s svojimi ladjami imeli prevlado skoraj na vseh morjih sveta. Majhna Portugalska je prva odkrila pomorsko pot iz Evrope v Azijo, ko je leta 1498 Vasco da Gama, ki je bil rojen ravno v Sinesu, prvi prišel okoli Afrike do Indije. Kmalu zatem je Portugalska navezala stike s Kitajsko, ki tako brez prekinitve trajajo že pet stoletij. Pomembna etapa v sedanjem zbliževanju med Lizbono in Pekingom je bila leta 1999, ko je Portugalska predala Kitajski Macao, eno svojih zadnjih kolonij, ki jo je pridobila leta 1557.
Danes je Portugalska za Kitajsko pomembna tudi zato, ker je prek nje povezava z nekdanjimi portugalskimi kolonijami, kot so Brazilija, z nafto bogata Angola in Mozambik, lažja. V Pekingu tudi upajo, da bo Lizbona branila kitajske interese v EU.
Zlasti nemški in francoski diplomati se bojijo, da bi Portugalska in nekatere balkanske države postale preveč odvisne od Kitajske in ji podrejene. Portugalski premier Costa pa pravi: »Varnost ne sme biti pretveza za protekcionizem.« In dodaja: »Kitajski investitorji so vedno spoštovali portugalske zakone.« Vsekakor so kitajske investicije v nepremičnine pomagale k obnovi starodavnih mestnih predelov. V okviru projekta novih svilnih poti pa naj bi se posodobila proga med Sinesom in Madridom. Nekateri evropski politiki menijo, da bi to investicijo Portugalski morala omogočiti EU.
Samo Črna gora pred Portugalsko
Od leta 2000 je Kitajska investirala na Portugalskem 6 milijard evrov, 3 milijarde evrov pa so kitajski zasebniki v tej državi vložili v nepremičnine. Če seštejemo obe številki, dobimo 3 odstotke portugalskega letnega BDP. V Grčiji pa je vrednost kitajskih naložb po letu 2000 znašala 1,9 milijarde evrov ali 1 odstotek BDP, v Italiji (kjer bo Kitajska imela svojo postojanko predvsem v Trstu) 15 milijard evrov ali 0,9 BDP, v Franciji 14 milijard ali 0,6 BDP, v Španiji 4,5 milijarde ali 0,4 odstotka letnega BDP. Kitajske investicije so v Evropi glede na BDP največje v Črni gori, ki ni članica EU. Majhna Črna gora se je pri gradnji avtoceste celo preveč zadolžila. Seveda moramo omeniti, da na Hrvaškem Kitajci, a predvsem z evropskim denarjem, gradijo most do Pelješca, ki bo tudi slovenskim turistom omogočil, da se na poti iz Splita v Dubrovnik, na Pelješac ali v Črno goro izognejo dvakratnemu prestopu meje z Bosno in Hercegovino. Tudi za Srbijo, ki ni članica EU, so pomembne kitajske investicije v infrastrukturo, zlasti v posodobitev železniške proge Budimpešta–Beograd, ki naj bi se kot hitra železnica nadaljevala vse do kitajskega Pireja.
