Preselil sem se v Italijo in bil štiri leta selektor italijanske moške reprezentance. Mislim, da uspešen, in škoda, da te zgodbe nisem nadaljeval. Bil sem sicer na tem, da podpišem novo štiriletno pogodbo, a je prišlo do spremembe v vodstvu zveze. Predsednik je namreč izgubil volitve in zgodilo se je kot v politiki: novi je pripeljal svoje ljudi. Vsekakor pa štiri lepa in zanimiva leta. Po vrnitvi domov sem imel nekaj ponudb, ampak nobena ni ustrezala mojim ambicijam po nečem več. Raje sem ostal doma z namenom, da začnem nekaj novega, kot da se nekje izgubim v povprečju. Tako sem se odločil, da se lotim izziva v Izoli, kjer so kar nekako čakali na to, da bom nekega dne na voljo.
Povejte kaj več o tej italijanski zgodbi: je bilo po vrhunski ravni, ki jo je takrat predstavljal koprski Cimos, težko začeti na mnogo nižji?Ni bilo enostavno, ampak sem prilagodljiv. Reprezentančna raven italijanskega rokometa je malce višja od klubskega, a še vedno daleč od evropskega. Po trinajstih let sem reprezentanco ponovno pripeljal do kvalifikacij, v katerih sicer igrajo z Rusijo in Madžarsko. Seveda pa je bil rokomet v Kopru v časih Cimosa na mnogo višji ravni. Tudi od sedanjega, ko je v celoti gledano rokomet v Sloveniji precej padel.
Ste bili tudi v obdobju delovanja v Italiji še vedno aktivni kot profesor telesne vzgoje v Italijanski gimnaziji v Kopru?Zaposlen sem s polovičnim delovnim časom in dva dni v tednu sem v šoli, druge posvečam rokometu.
V Italiji ste se verjetno prav zaradi znanja jezika toliko lažje vklopili v njihov sistem dela. Je pri vas italijanščina drugi ali celo prvi jezik?Bi rekel, da je kar prvi. Znanje jezika je seveda zelo pomembno, ko prideš v drugo državo. Res pa je, da sem že pred prevzemom italijanske reprezentance tri leta deloval v Trstu in takrat so me tudi spoznali vodilni na zvezi. Še prej sem bil tudi trener italijanske mladinske reprezentance in bil že takrat vpet v njihovo zgodbo.
Še hipotetično vprašanje v povezavi s takratnim Cimosom: ali menite, da bi še vedno krojili slovenski vrh, če bi nadaljevali takratno zgodbo?Zagotovo, prepričan sem o tem. Klub je bil vrhunsko organiziran, z vrhunskimi igralci, celoten pogon je bil na visoki profesionalni ravni. Prišli smo skoraj do zaključnega turnirja lige prvakov, pa čeprav so bili naši vložki, za slovenske razmere sicer visoki, v evropskem merilu vendarle precej skromni. Verjamem, da bi bili še vedno med najboljšimi, če se ne bi zgodilo, kar se je…
Pa je kaj nostalgije za tistimi časi?Ah, o tem ne razmišljam. Bilo je pač lepo, dosegli smo lepe uspehe in kdo si ne bi želel, da bi se zgodba nadaljevala. Ampak življenje gre naprej in vedno je treba iskati nove izzive.
In vi ste ga našli v Izoli. S kakšnimi načrti ste se ga lotili, so bili temelji pravi?V Izoli je rokomet doma, ima bogato tradicijo. Ampak nikoli se ni našel nekdo, ki bi vse skupaj zastavil nekoliko bolj ambiciozno. Ko sem prišel, sem predsednika najprej vprašal, ali je pripravljen sprejeti moje zahteve glede odnosa do dela. Nisem namreč želel, da bi samo malce trenirali in se družili ob pivu… Strinjal se je, da velja poskusiti in z mlado ekipo ter z nekaj starejšimi, ki sem jih prepričal, da ostanejo še eno sezono, smo začeli resno delati. Začeli smo z načrtom, da naredimo temelje za preboj v prvo ligo, za katero bi se potegovali v prihodnji sezoni, no, uspelo nam je že letos. Fantom lahko čestitam, ker so verjeli v idejo in se ji maksimalno posvetili. Niso se ustrašili, ko sem pred začetkom sezone napovedal, da bomo delali, kot da smo Celje. Vem, da niste profesionalci, sem jim rekel, ampak delali bomo, kot da ste.
Če bi današnjo ekipo primerjali s tisto, s katero ste se lani poleti lotili izziva: ste jo dvignili na višjo raven?Zagotovo. Takšna je bila tudi želja kluba, ko so ocenili, da bi lahko to naredil prav jaz svojimi izkušnjami. Ob tem velja poudariti, da imamo v klubu veliko perspektivnih igralcev. Naši mladi upi letnika 2000 in mlajši so vsi v finalih v svojih kategorijah, več igralcev je že vpoklicanih v mlajše reprezentančne selekcije, in če nam uspe zastaviti dolgoročno zgodbo, se lahko ekipa že v petih letih prebije zelo visoko.
Se vas morda v Kopru že kaj bojijo? Ne nazadnje tudi zato, ker bi jim utegnili vzeti kakšnega igralca?Ah, ne… Bi pa ob tem poudaril, da v slovenski Istri vsi živijo za tekmo Koper – Izola. Derbiji so bili vedno zanimivi in vem, da bo tako tudi v prihodnje. Ne gre pa za to, da bi se bali drug drugega, bolj je pomembno, da imamo spet vrhunski rokomet, da imamo tovrstno tekmovalnost tudi pri nas, ne samo na Štajerskem. Primorci potrebujemo takšno rivalstvo, škoda je le, da ni zraven še Kozine in Ajdovščine, saj bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo.
Kaj sicer pričakujete v novi sezoni: zgolj boj za obstanek ali imate višje cilje?Kot novinec v ligi kaj več od boja za obstanek ne smeš pričakovati. Želimo delati na daljši rok, korak za korakom. Načrtujemo, da bi se nekje v treh letih borili za nastop v mini ligi za prvaka.
Kaj pa vaše osebne ambicije, morda bo zdaj, ko boste ponovno bolj na očeh, prišlo kakšno novo povabilo?Verjetno bo… Moja prihodnost je sicer odvisna od tega, kako se bo potekla zgodba, ki smo jo zastavili. Skrita želja je, da bi se nekega dne tudi z Izolo prebil v evropsko tekmovanje. Pričakujem, da bodo v sozvočju z mojimi visokimi ambicijami zadihali tudi igralci in vodstvo kluba. Smernice smo zastavili že v tej sezoni, katere vrhunec je bil, ko smo na odločilno tekmo s Slovanom pripeljali kar 500 navijačev s fenomenalnimi Ribari na čelu. Vemo pa, da ne bo enostavno, potrebnega bo veliko potrpljenja, ki je, žal, v Sloveniji še vedno na zadnjem mestu. Ampak tisti, ki se razume na šport, ve, da »iz nič nastane nič«, da ne moreš že jutri žeti, če si šele danes sejal.
