Nekaj razočaranj je bilo tudi na letošnjem canskem festivalu, a celo ti filmi, na primer novi Terrence Malick, imajo svoje strastne zagovornike. Do konca nas čaka še nekaj težkokategornikov, ki bodo (predvidoma) prispevali zanimive stvaritve, denimo veterana Marco Bellocchio ali Francoz Arnaud Desplechin. Abdellatif Kechiche bo s štiriurnim nadaljevanjem svoje vroče mediteranske diskodrame Mektoub, ljubezen moja bržkone prehud zalogaj za najvišja priznanja, ampak počakajmo.
Ob novem filmu Quentina Tarantina ni šlo brez canske histerije. Najprej je zamujal z montažo, tik pred novinarsko projekcijo pa je eksplicitno prosil vse novinarje, naj ne izdajajo (oziroma spojlajo, kot se temu danes reče) konca filma. Po ogledu se je prošnja zdela povsem legitimna, Bilo je nekoč… v Hollywoodu namreč dekonstruira mit konca šestdesetih, hipijevske generacije in predvsem Mansonovega krvavega kulta, ki je poleti 1969 na hollywoodskih gričih brutalno umoril Sharon Tate in njeno druščino. Obenem gre za revizionističen urbani vestern in posvetilo umirajoči klasični studijski dobi, elegično hvalnico poverty row produkciji, ki je na malih ekranih pobirala ostanke s poceni sproduciranimi kavbojkami in kriminalkami.
V tem svetu se preživljata Rick Dalton (Leonardo Di Caprio), nekdanji matinejski idol, zdaj postarani zvezdnik kavbojk, ki mu ponujajo vloge v špageti vesternih, ter njegov asistent in kaskader Cliff Booth (izjemni Brad Pitt). Dalton, hibrid Clinta Eastwooda in mladega Burta Reynoldsa (oba sta v istem času nastopala v špagetih in TV-serjiah), po naključju postane sosed Sharon Tate in Romana Polanskega, najbolj vročega režiserja v mestu, kar bo usodno vplivalo na nočne dogodke 9. avgusta 1969. (Pre)napihnjeni pokol v vili je v bistvu stranska zgodba, spektakularna končna postaja Tarantinovega osrednjega motiva, demitizacije številnih zakoreninjenih hollywoodskih legend in dojemanja zvezdništva. V teh finih detajlih Tarantino tudi najbolj navdušuje, enako kot (kar je enako šokantno kot njegovo nasilje) v čustvenih poudarkih konca nekega obdobja.
Izjemni Parazit
Najboljši film tekmovalnega programa je prispeval korejski wunderkind Bong Joon Ho, čigar inovativne in nemalokrat divje žanrske hibride je nemogoče klasificirati. Parazitu ne delamo usluge, če ga primerjamo z denimo Pasolinijevo Teoremo ali nizozemskim art hitom Borgman, ker je tako unikaten, socialno ozaveščen in noro devianten, da stoji na lastnem hribu. Parazit je korozivna črna komedija, ki se začne podobno kot lanskoletni canski zmagovalec, japonski Tatiči; štiričlanska družina Ki Taek s socialnega roba se v polkletnem stanovanju preživlja z malimi prevarami in sestavljanjem škatel za pice. Potem se jim ponudi življenjska priložnost za izhod iz greznice, sin postane inštruktor matematike hčeri premožnega poslovneža Parka; ne mine mesec dni, ko se vsi štirje deklasiranci znajdejo v različnih vlogah pri Parkovih; sin najprej spretno infiltrira sestro kot mentorico umetnostne zgodovine, ona poskrbi, da zaradi spolnih insinuacij mesto Parkovega voznika prevzame oče, kot hišna pomočnica se jim nazadnje pridruži še mama. Interesi Ki Taekovih so seveda mnogo višji in na tej točki Parazit odločno preklopi v deviantno razvojno fazo.
Lepota Bongove brezmejne igrivosti in talenta je tudi v dejstvu, da nikoli ne pade v lastno past in da ne podleže trivialnemu pretiravanju (kar se zadnje čase rado primeri Tarantinu). Parazit je tako čudovito uravnotežen, da se zdi usoda »premožnih, a vljudnih« Parkovih na neki način pravična, enako kot karma manipulativnega Ki Taeka, čigar demontaža privilegiranih Parkovih je morda moralno opravičljiva, a še vedno nesprejemljiva. Smo videli prejemnika zlate palme? Glede na aktualno formo in konsistentnost opusa bi si jo Bong Joon Ho gotovo zaslužil.
