Cannes je letos preplavljen z zombiji; tu ni nobene metaforike, temveč preprosto dejstvo in tematska konstanta številnih filmov. Jarmusch je dal motivu komični in blago politični spin, Mati Diop (njen Atlantik tekmuje) in Bertrand Bonello (Zombi otroka gosti sekcija Štirinajst dni režiserjev) pa kolonialni in radikalno politični rob. Neživi se manifestirajo v različnih oblikah: v Atlantiku se migranti, utopljeni na poti v Evropo, kot džini vračajo v Dakar in od nekdanjih delodajalcev, odgovornih za njihovo ekonomsko stisko, zahtevajo poplačilo dolgov, v Zombi otroku pa se tradicija haitijskega vuduja skozi usodo temnopolte dijakinje iz dekliškega liceja pomeša s težo francoske kolonialne preteklosti. Junakinja je kot uniformirana in v elitno šolo zaprta najstnica nadzorovana in vodena na podoben način kot njen ded, ki so ga leta 1962 na Haitiju živega pokopali. Bonello ostaja eno najbolj zanimivih imen novega francoskega filma, loteva se nepriljubljenih tematik, občasno provocira, predvsem pa meša različne formalne in žanrske pristope. Zombi otrok še zdaleč ni žanrski film, elemente popolnoma izžete zombi grozljivke režiser preoblikuje v konceptualno impresivno dramo, ki žive mrtvece postavi v zgodovinski kontekst suženjstva, revolucije in libertinizma.
Prekarnost uničuje družine
Novi film Kena LoachaŠkoda, ker smo vas zgrešili brexita ne omeni niti z besedo, čeprav je evidentno, da kaos angleškega socialnega sistema izhaja tudi iz političnih manipulacij zadnjih treh let. V tem smislu Loachev film prikliče Coppolovega Botra, kjer mafije prav tako nihče ni omenjal z besedo, vedno je bil govor le o »družini«. In družina je sidrišče prepričljivega filma starega britanskega socialista, čigar zgovornost bi po Danielu Blaku v domovini znova utegnila sprožiti široke javne debate. Osrednji motiv je namreč brutalna prekarizacija, ki usodno vpliva na delavski par z dvema najstnikoma. Starši iz okolice Newcastla so prisiljeni sprejemati nemogoče delovne pogoje; ona je patronažna sestra, ki preko agencije izgublja čas in denar za neplačane postavke, on se je ravnokar globoko zadolžil za nakup kombija, s katerim za podjetje hitre dostave v tekmi s časom hira v 14-urnih delavnikih.
Če zamudi dostavo, plača penale; če se mu pokvari kombi, plača penale; če zboli, plača penale. Koncept družine je v teh pogojih razvrednoten do skrajnosti, toda Loach, ki zna zarezati globoko, v družini prepozna potrebno solidarnost in empatijo, čeprav njegov stalni scenarist Paul Laverty pot do nje poseje z nešteto preizkušnjami.
Slogovno umirjeni čarovnik
Po daljši odsotnosti se je v Cannes vrnil tudi Pedro Almodovar, za katerega del mednarodne javnosti dobesedno zahteva zlato palmo, češ da si jo mag španske kinematografije že dolgo zasluži. Če bo Bolečina in slava uresničila njihove želje, bomo videli, se pa bojim, da introspektivna narava filma in slogovna umirjenost nekoč ekstravagantnega cineasta ne bo najbolje korespondirala s pričakovanji občudovalcev. Antonio Banderas igra Salvadorja, filmskega režiserja, ki se, postaran in napol ohromljen ob bolečin in številnih bolezni, spominja preteklosti, svoje mame, prvih ljubimcev, sodelavcev in filmov. Preteklost se največkrat manifestira v flashbackih, občasno pa se pri njem zglasi v mesu, kot na primer nekdanji partner ali igralec, s katerim po prvi uspešnici ni spregovoril več kot trideset let.
Askeza pri Almodovarju še ne pomeni pomanjkanja kvalitete, slog je zgolj prilagodil temi, ki bi jo težko označili za avtobiografsko, čeprav je očitno, da režiser vleče črto pod svojim življenjem, kariero in špansko polpreteklo zgodovino, od otroštva v provinci pod Francom in katoliške vzgoje, ki jo je obdelal že v Slabi vzgoji (2003), do tranzicijske Španije po diktatorjevi smrti, ko se je v madridskem underground gibanju La Movida začel uveljavljati tudi sam. Po drugi strani je v filmu preveč očitnih označevalcev Almodovarjevega življenja, zato Bolečini in slavi še najbolj pristoji oznaka avtofikcije.
