Ameriški kultni režiser Quentin Tarantino si je na vsak način želel svoj deveti film Bilo je nekoč v Hollywoodu pripeljati na letošnji canski filmski festival. Zgodba o nekdanjem zvezdniku televizijskih vesternov Ricku Daltonu (Leonardo DiCaprio) in njegovem dolgoletnem dvojniku Cliffu Boothu (Brad Pitt) je umeščena v čas umorov zloglasnega serijskega morilca Charlesa Mansona (Damon Herriman ) in vladavine terorja Helterja Skelterja leta 1969 v Los Angelesu. V filmu vidimo tudi Sharon Tate (Margot Robbie), soprogo režiserja Romana Polanskega, ki so jo tistega leta nosečo brutalno umorili Mansonovi »častilci«.
Ožji kandidat za zlato palmo
Filmski kritiki so po torkovi premieri nad filmom v veliki večini izredno navdušeni, Tarantino in zasedba naj bi poželi tudi šestminutni stoječi aplavz. »Preprosto povedano, vsi tisti, ki jim po žilah teče rdeča kri, bodo le stežka ostali ravnodušni ob Tarantinovem filmarskem pogumu. Zabava, ki jo iz trenutka v trenutek ponuja film, jih le stežka ne bo premetavala po dvorani,« je za Guardian pompozno zapisal Peter Bradshaw.
Visokoleteč je tudi zapis Johna Bleasdalea za CineVue, ki pravi: »Bilo je nekoč v Hollywoodu je pogumen, čudovit in neprizanesljiv film. Je Tarantinovo najboljše delo po filmu Ubila bom Billa, morda celo vse od Šunda«. Pri Varietyju so bili med drugim navdušeni nad osrednjim igralskim duetom. »DiCaprio in Pitt sta v vlogah s svojim čistim, surovim zvezdniškim pečatom tako izjemno prepričljiva, da se lahko enostavno zleknemo in si ogledamo, kako Tarantino razplete svojo pravljico, kakorkoli si že zaželi.«
Poznavalci dve uri in 39 minut dolgo kriminalno dramo uvrščajo med ožje favorite za glavno nagrado, zlato palmo, ki bo podeljena v soboto. Med različnimi zapisi izstopa misel, da je najnovejši tarantino nekoliko drugačen v tonu v primerjavi z njegovo najbolj kultno filmografijo, saj je v jedru nekoliko nepričakovan in nežen poklon Hollywoodu ob koncu 60. let, v času, ko je starejša filmska generacija počasi tonila v pozabo. Z umori »družine« Manson se subtilno dotika tudi širšega družbenega konteksta, brutalni umori so namreč na nek način označili konec obdobja nedolžnosti ob vrhuncu hipijevskega Hollywooda.
Tarantino ni bil navdušen nad kritiko obravnave žensk
»Nasilja v filmu ne vidim kot jeze proti posameznikom, temveč kot jezo proti izgubi nedolžnosti. Leta 1969, ko so se ti umori zgodili, je bil čas svobodne ljubezni, upanja, v zraku je bilo veliko novih idej. Ko so se ti dogodki zgodili, se je pokazala temačna plat človeške narave. To je bila streznitev, to je bil ključni trenutek izgube nedolžnosti tistega časa in mislim, da film to naslovi zelo dobro,« je na novinarski konferenci namesto Tarantina vskočil Brad Pitt.
Ameriškega režiserja, ki je bil v preteklosti zaradi nasilja v njegovih filmih pogosto na tnalu, so namreč novinarji zasliševali glede manjše vloge Robbiejeve, ki je upodobila Sharon Tate, ter nasilja nad ženskami, prikazanega v filmu. Medtem ko je odlična avstralska igralka dejala, »da se ji je zdelo, da je imela priložnosti počastiti spomin na Tatovo« in da ji je Quentin dejal, da je »ona utrip zgodbe« ter jo je sama videla »kot žarek svetlobe«, je bil Tarantinov odziv na očitke o nasilju nad ženskami bistveno bolj odrezav in jedrnat: »Zanikam vašo hipotezo.« Dodal je še, »da o tem pravzaprav ne more govoriti,« saj bi s tem pokvaril filmsko izkušnjo tistim, ki filma še niso videli.
»Mislim, da nas ti dogodki fascinirajo zato, ker se nam zdijo tako rekoč nedojemljivi. Veliko sem raziskoval in prebral o tem, kako je Mansonu uspelo podrediti dekleta. Več kot izveš, manj je vse skupaj jasno, vse skupaj pravzaprav postane le še bolj nerazumljivo,« je o obravnavnih dogodkih še spregovoril Tarantino, ki ga med drugimi povzema Guardian.
