Letošnji tekmovalni program je prinesel še dva dobra filma. Corneliu Porumboiu, eden prvakov novega romunskega vala, je s filmom La Gomera prestopil v evropski koprodukcijski prostor, kar mu je takoj dalo večjo vidnost (prvič tekmuje na A-festivalu), obenem pa mu je odvzelo nekaj avtentičnosti in šarma. V filmu ki se dogaja na otoku Gomera na Kanarskih otokih, protagonisti govorijo pet jezikov, povrh vsega še jezik »žvižgačev«, ki menda izhaja s tega otoka. Ta sodobni noir govori o skorumpiranem romunskem detektivu Cristiju (Vlad Ivanov), ki v primeru mafijske preiskave in izginulih 30 milijonov evrov igra dvojno igro; po eni strani kot policist pod krinko naveže stik s špansko mafijo, ki naj bi ga na Gomeri naučila žvižgaštva, kodirane govorice, s katero bo lahko nemoteno komuniciral z zaprtim mafijcem, po drugi pa v družbi fatalke – mimo vednosti svoje šefinje – igra svojo igro. Porumboijevo karakteristično komiko generira nenavadna lingvistična pogruntavščina, s katero nadgrajuje svojo bravuro Policijski, pridevnik, hkrati pa je ravno zmagovita uporaba arhaičnega komunikacijskega sredstva, s katerim Cristi porazi moderna prisluškovalna orodja, pomenljiv komentar sodobnega sveta pod popolnim nadzorom AV in mobilnih aplikacij.
O radikalizaciji mladih
Brata Dardenne, dvakratna zmagovalca Cannesa, se z Mladim Ahmedom lotevata najbolj občutljive tematike svoje kariere, radikalizacije muslimanske mladine v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata sta z enim najbolj konsistentnih opusov in značilnim realističnim pristopom garancija za trezno obravnavo. Če sta v čem prepričljiva, sta v ekonomiji pripovedovanja; Mladi Ahmed traja 84 minut in v tem času pove vse, kar ima povedati. V principu gre za zgodbo o de-radikalizaciji. Trinajstletni Ahmed je v trenutku, ko ga spoznamo, že docela indoktriniran, lokalni imam mu je napolnil glavo s svojo interpretacijo Korana in Ahmed je v nekaj mesecih od igranja videoiger preklopil na džihad. Po napadu z nožem na učiteljico arabščine, ki da ga je šikanirala, se znajde v popravnem centru, kjer mu skušajo glavo postaviti na pravo mesto.
Dardennova ne iščeta preprostih odgovorov, v bistvu ima gledalec občutek, da se ob občutljivi temi ne znajdeta najbolje. Kdo pa bi se? Konec je neodločen, mlahav, toda to je bil bržkone njun namen, kakršne koli vrednostne sodbe bi izpadle pokroviteljsko. Bi pa bilo zanimivo izvedeti, koliko (če kaj) je imela pri razvijanju ideje vmes slovenska dokumentaristka Jasna Krajinovič, njuna nekdanja učenka in asistentka, ki je s filmoma Moja hči Nora in Prazna soba iz leta 2016 med prvimi spregovorila o belgijskih starših, katerih otroke je zmanipulirala Islamska država.
Svetilnik
Robert Eggers je po impresivnem prvencu Čarovnica (2015) znova presenetil z retro kurioziteto, postavljeno na obalo Nove Anglije konec 19. stoletja. Dogajanje Svetilnika se v celoti odvije na malem priobalnem otoku, kamor na enomesečno tlako prispeta veteranski svetilničar (Willem Dafoe) in njegov zeleni pomočnik (Robert Pattinson). Okolje je neizprosno, divjanje viharjev neprestano, delo težaško; osamljenost in prividi, ki jih poraja poceni alkohol, oba pahne na rob norosti. Eggersa fascinira mitološko okolje ameriškega severovzhoda, obenem se rad nasloni na literarno klasiko, v tem primeru na Hermana Melvilla, čigar arhaični jezik lepo nadgrajuje dnevniške zapiske, na katerih v večini temeljijo dialogi. Izrazito kontrasten črno-beli film, posnet v dodatno zoženem academy formatu, značilnem za nemi film, je prava paša za oči, hibrid med Robertom Flahertyjem in Guyem Maddinom, zato je pravi misterij, zakaj je uradni Cannes (Svetilnik je prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev) izpustil tako atraktiven film z udarno zvezdniško zasedbo.
