»Spomin na to, kako sva dosegla vrh, je še po štirih desetletjih povsem živ. Vse, kar se je dogajalo v tistem kratkem času, si še vedno živo predstavljam,« pravi Andrej Štremfelj. Na današnji dan pred štirimi desetletji sta bila skupaj z danes žal že pokojnim Nejcem Zaplotnikom prva Slovenca, ki sta stopila na Everest, najvišjo goro sveta. Odpravo je sestavljalo 25 članov in prav vsi so bili zaslužni za ta dosežek. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Slednji se je smrtno ponesrečil, kar je, kot se spominja Štremfelj, v odpravo namesto praznovanja po vrnitvi v tabor prineslo žalost in tišino. »Šele ko smo prišli čez dva, tri tedne domov, smo ta veliki dogodek proslavljali,« se spominja. »V dolgotrajnem spominu slabe stvari pozabimo, dobre pa ostanejo.«
Pripravljenost, pogum in sodelovanje
»Sčasoma dogodek še pridobi vrednost. V vseh teh letih je bil samo enkrat zares ponovljen. Vsako leto je več vreden,« pa meni Tone Škarja, ki je vodil 25-člansko jugoslovansko odpravo. Takrat so bili za uspeh ključni pripravljenost, pogum, izkušnje. »Predvsem pa sodelovanje in zavest, da vsi delamo za isti cilj. Nobena odprava ne prej ne pozneje ni tako držala skupaj kot ta,« je prepričan njen vodja. O ekipi pogosto razmišlja tudi Štremfelj. »Z oddaljenostjo se vedno bolj zavedam, kako modro je bila sestavljena ekipa in kako je res vsak prispeval k skupnemu uspehu. Sami vrhunski alpinisti, brez vseh drugih sposobnosti in znanj, bi res težko uspeli. Smer je zahtevna zaradi tehničnih težav, ki so razporejene vzdolž celotne smeri, zaradi dolžine smeri in izpostavljenosti vetru,« opozarja.
Razsežnosti vetra se spominjajo tudi drugi člani odprave. »Bil je strahoten in imel sem občutek, da me bo odpihnilo,« se spominja zdravnik Igor Tekavčič. A skrb za lastno življenje je takrat zamenjala skrb za ostale: »Želel sem si le, da bi se Zaplotnik in Štremfelj srečno vrnila z vrha in da ne bi preveč pomrznila, saj smo imeli s tem že do tedaj kar nekaj dela,« pripoveduje. Sicer pa poudarja, da so bili vsi člani odprave telesno zelo dobro pripravljeni, za kar je poskrbel Viki Grošelj. »Fizične priprave smo imeli celo leto prej,« poudarja. Priprave so bile temeljite tudi po strokovni plati: »Zbirali smo material in zdravila. Zdelo se mi je, kot da imamo s seboj celo bolnišnico. V resnici smo imeli več možnosti, da smo lahko vzeli toliko zdravil in materiala, kot na primer kasnejše manjše odprave. Vsega smo imeli toliko, da smo lahko zdravili tudi tamkajšnje vaščane,« pripoveduje zdravnik.
Na vrhu sta trčila v nove skrbi
»Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi,« je ob velikem dogodku takrat izjavil Nejc Zaplotnik, posnetek, ki je ob osvojitvi vrha dokazoval tudi navdušenje v taboru, pa so danes predvajali na slovesnosti v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. »Najino zmagoslavje na vrhu je bilo predvsem zelo kratko, ker so ga hitro nadomestile skrbi, kje in kako dol,« se ob tem spominja Štremfelj. »Seveda je srce ob prihodu na vrh zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala, preden sva poklicala v bazo,« dodaja. »Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom,« poudarja.
Člani odprave so se na današnji slovesnosti spominjali tudi, kako je z odpravo dihala vsa Jugoslavija. Politični veljaki so imeli celo svoje načrte. Razmišljali so, da bi bilo vrh Everesta denimo primerno osvojiti na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja, na dan zmage. A alpinistični dan zmage je bil 13. maja 1979, dan zmage za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori vseh gora, so si enotni člani takratne odprave.
