Bakla je priletela visoko z vzhodne tribune. Priletelo je tudi pivo. Kritika, uperjena v vodstvo kluba. Vanj(u). Viole so sicer na jugu ponosno in glasno pele, toda žvižgi vzhoda so bili oglušujoči. Že prvega maja je po remiju z Aluminijem ob žvižgih Ljudskega vrta Zlatko Zahović kljubovalno držal prste v zrak. Točka na točko – naslov. Osem prstov za osem točk prednosti. Ker je Olimpija izgubila v Celju, je prednost še narasla. Na enajst. Če bi Maribor na derbiju zmagal, bi Zahović potreboval še eno roko, morda desnico Darka Milaniča, da bi preštel(a) vse naslove Maribora.
Na petnajstega se je čakalo v soboto. Na derbiju. Pa se ni štelo naslovov, prešteli so se goli Olimpije. Prvi. Drugi. Tretji. Prvi polčas, tri nič. Gladkih tri nič. Hujših kot tistih tri nič avgusta 2015, ko je ta Olimpija na poti do naslova prvič zmagala v Ljudskem vrtu in je, liga prvakov pred tem gor ali dol, moral oditi Ante Šimundža.
Slab dan za aplavz
Kronanje prvaka se je sprevrglo v igro prestolov. Ko se v Ljudskem vrtu zbere več kot deset tisoč ljudi, Maribor ne zmaga več. Ne Rangerse, niti Olimpije, še Mure ne. Nazadnje proti Hapoelu za ligo prvakov. Namesto velike štajerske čage je bil, kot je skrčil Milanič, slab dan. Zelo slab dan. Verjetno najslabša tekma v dvanajstih letih, je ocenil Zlatko Zahović. Tako slaba, da se je opravičil. »Navijačem, v svojem, v imenu strokovnega vodstva, vseh v klubu. V tej želji, da bi navijačem dali to, kar smo si vsi želeli, da bi postali prvaki na današnji dan, smo pogoreli. Bili smo preveč motivirani in v tem namenu, da bi vsi skupaj šli veseli s stadiona, odigrali res slabo.«
Še Safet Hadžić je prikimal, da je Maribor imel res slab dan. In vseeno čestital vijoličastim za naslov, ki ga formalno sicer še nimajo, a da ga bodo že dobili: »Ker so si to zaslužili.« Nato je Hadžić, spet simbol razum(lje)nega nogometa, dobil upravičeno vprašanje, kaj bi bilo, če bi sam Olimpijo vodil celo sezono, ne pa da je bil četrti trener na četrtem derbiju: »Težko bi komentiral. Rečem lahko, da ima vsak trener svojo vizijo. Mogoče ja, mogoče ne.« Safet Hadžić. Tako je prelistal Maribor, da so mu ploskali. Že ob polčasu. Mariborčani, ki so se na tribunah zaradi tega med sabo še sporekli. Se Olimpiji ploska ali ne?
Olimpija je (pre)pozno odigrala najboljšo tekmo sezone. Pa niti tokrat ni šlo vse prav: Tomislav Tomić, izbran za govorca pred tekmo, ni smel igrati. Neuradno zaradi pretečenega zdravniškega kartona. Hadžić tega ni komentiral. Ni bilo potrebe. Tako mu je spet uspel derbi, še nobenega ni izgubil, da je menjal šele v 87. minuti. Ni bilo potrebe. Olimpija, v kateri sta začela mladeniča Haris Kadrić (2000) in Vitja Valenčič (1999), je ne samo pokazala, da se Maribor v Ljudskem vrtu lahko prebere. Kot je šlo razumeti Roka Kronavetra, to branje niti zanimivo ni (več). Podvajaš boke, streš romb in – zdravo.
Za užitek. Za Safeta.
Kadrić, ki ga Hadžić nekega dne vidi v članski reprezentanci, je imel ne eno, ne dveh, ampak tri priložnosti, da bi zabil še četrtega. Zadoščala sta pa že dva predložka: Dino Štiglec je naciljal Kadrića (in Sašo Ivkovića), Jan Andrejašič pa kmalu zatem z desne še Kronavetra. Ta se ne veseli zadetkov v rojstnem mestu. Sploh zdaj, ko je spoznal, da je Olimpija izgubila naslov, ko je marca klonila v Kranju. Ko je Endri Cekici mojstrsko zabil še tretjega in pokazal Amirju Derviševiću, kaj se zgodi, če (ni)si pri stvari, je bil že čas za analizo. »Mogoče je nam šlo vse noter, njim pa ne. Če greš na igrišče, greš z namenom, da uživaš in da uživa tudi občinstvo. Da enostavno vidijo veliko zadetkov,« je preprosto povzel Hadžić. Da se še dodatno potrudijo zanj, je pristavil kapetan Nejc Vidmar. Želijo, da bi trener ostal, a predobro vedo, da o tem (nujno) ne odločajo ne rezultati ne igralci.
Da tak, evropski nogomet, kot ga igra Maribor, ni razumljiv ne navijačem ne medijem, je za sobotni Večer poudaril Zahović. Očitno ni bil razumljiv niti igralcem, saj se je Maribor sesedel vase. Znova proti Olimpiji, spet doma. Tretji poraz sezone. Pa ve Milanič, ki ima znova slabši izkupiček proti Olimpiji, Mure pa v prvenstvu ni premagal, kaj je šlo narobe? »Težko rečem kaj drugega, kot da smo odigrali zelo slabo tekmo. Tekma je bila končana po prvem golu. Do zadetka smo kazali veliko, to nam je vzelo energijo, sprejeme, agresivnost, ko nismo imeli žoge. Želja je bila izredno velika, vendar so nam zadetki vzeli vso znanje in energijo. Šok. Nismo se pobrali,« je povedal Darko Milanič.
Marcos Tavares je imel mrk obraz. Seveda je med polčasom pomislil na ligo prvakov, na Liverpool in Tottenham. Na preobrat. Pa je naciljal v Vidmarja. »Nogomet je pač tak. A je zelo lep šport,« se je poklonil igri. In korajžno spomnil, da jih čaka še finale pokala. Z Olimpijo. V Celju. Kjer se bo igralo očitno za še kaj več kot lovoriko. Šlo bo za čast. In službe.
