Že tretje leto Drago Istenič živi v Domu Petra Uzarja Tržič. Med okoli 180 stanovalci je tudi njegova žena in prav ona je bila povod za njegovo selitev. »Najprej je morala v dom ona. Bila je vse bolj dementna. Vsak dan sem jo obiskal. Takrat ni mogla hoditi in skrbeti zase. Ko sem prišel, je vedno sedela v invalidskem vozičku in strmela skozi okno,« se spominja. Ugotovil je, da imajo zaposleni v domu ogromno dela, zato se vsakemu stanovalcu posebej ne morejo posvetiti in denimo vsakega posebej ne morejo odpeljati ven na zrak ali z njim poklepetati o čem globljem. »Dodatno skrb za ženo, čeprav je bila v domu, sem prevzel sam. Vozil sem jo ven, ji pomagal pri različnih opravilih. Potem sem ugotovil, da je bolje, če se preselim v dom. Zdaj si deliva sobo, žena pa potrebuje veliko manj tuje pomoči kot takrat. Na primer sama hodi na stranišče,« je njen napredek opisal Istenič.
Stavkati ne morejo, zato so se lotili peticije
Prezaposlenost osebja v domu ga je že dlje časa močno motila. »Negovalnega osebja je preprosto premalo. Medicinske sestre imajo toliko dela, da se ne morejo pri vsakem od nas ustaviti in se malo pogovoriti, čeprav nam to veliko pomeni,« opaža. Sodu je dno izbila novica na začetku letošnjega leta, da se bo oskrba v domu podražila. »Spominjam se, da je bil to čas stavk. Na nezadovoljstvo so opozarjali vojaki in policisti. Sem si rekel, mi v domovih stavkati ne moremo, lahko pa na neustrezno ravnanje pristojnih opozorimo s peticijo. Tako sem jo napisal, takratna direktorica doma Anamarija Kejžar pa me je pri tem podprla. Pod njo se je podpisalo 1194 ljudi, precej je med njimi stanovalcev iz drugih domov starejših po Sloveniji,« ponosno pove avtor peticije.
Svoje zgodbe in doživljanj Istenič sicer v februarsko peticijo ni vključeval. V njej je zahteval le dostojanstvo za starejše, ki si ga, kot pravi, zaslužijo. Peticijo je naslovil na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V njej je zapisal, da mora ministrstvo kot ustanovitelj domov za starejše zagotoviti dovolj zaposlenih, ki bodo v domovih lahko ustrezno skrbeli za stanovalce in jim zagotavljali nego, ne da bi zaradi kadrovskih težav, ki si jih zaposleni niso nakopali sami, izgorevali.
Istenič se je v peticiji dotaknil tudi stroškov za oskrbo v domu. »Treba bo poskrbeti za kritje višjih stroškov dela, saj so ti stroški padli na nas, stanovalce in svojce, kar je nesprejemljivo,« je poudaril. Razmišljal je tudi o prihodnosti, povezani z obljubami o celostni ureditvi dolgotrajne oskrbe. Odločevalce je opozoril, da bi morali pri tem sodelovati obe ministrstvi, za socialne zadeve in za zdravje, saj se obe področji pri skrbi za starejše močno prepletata. Poudaril je tudi, da morajo ustanove, ki oskrbujejo starejše, ostati v javni mreži, ki mora biti dovolj gosto razpredena, da ponuja vključitev po ustrezni ceni vsem, ki takšno oskrbo potrebujejo.
Po delu v tovarnah imajo nizke pokojnine
»Tržič je mesto delavcev. Mnogi stanovalci našega doma so bili zaposleni v tovarnah, ki jih je bilo na našem območju veliko. To pa je pomenilo, da njihove plače niso bile prav visoke in temu primerno nizke so danes tudi pokojnine stanovalcev. Za nekoga z več dohodki podražitev oskrbe na primer za 10 evrov ne pomeni toliko, nekoga z nizko pokojnino pa to zelo udari po žepu,« opozarja Istenič. »Deset evrov tu, deset evrov tam, pa se hitro nabere toliko stroškov, da jih človek sam ne zmore več,« dodaja.
Nova direktorica Doma Petra Uzarja dr. Karmen Arko sicer razmer po nekaj tednih od prevzema te funkcije ne more komentirati, pravi pa, da se bo 108 zaposlenim v domu kmalu pridružilo še nekaj novih, izdatno pomoč zaposlenim pa dajejo tudi prostovoljci. Razmere v tržiškem domu sicer niso tako kritične kot kje drugje, opažata oba, veliko pa si obetata od obljub za sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Standardi in normativi, ki določajo potrebo po delovni sili, so na primer zelo zastareli in so še iz časov, ko so v domove hodili še precej vitalni starostniki, danes pa se domovi za starejše spreminjajo v negovalne bolnišnice. To pomeni, da so tako potrebe po najzahtevnejši negi kot stroški oskrbe veliko večji, kot je to veljalo v času nastajanja omenjenih pravil.
