V njihovem imenu jo je prebral predsednik zbora dr. Anton Korošec. Kljub temu si je avstrijska vlada pred nujnimi spremembami vztrajno zatiskala oči in še naprej vrtela isto vreteno kot v času pred vojno, ko je ostala gluha tudi za predloge slovanskih poslancev, ki so glede na dejstvo, da so bili Slovani v monarhiji najštevilnejši, zahtevali preureditev državne ureditve iz dualizma v trializem. Še več! Zadnji predsednik avstro-ogrske vlade Ernst Seidler, ki je slovanske narode dodatno razburjal s svojimi tezami o razdelitvi Češke na okrožna glavarstva, med katerimi bi nekatera bila nemška, o združitvi Slovencev s preostalimi južnoslovanskimi narodi ni hotel niti slišati, hrvaške dežele ter Bosno in Hercegovino pa bi pripojil k madžarski državi.
Jugoslovanskemu in češkemu narodu!
V dobi, ko je vsled absolutistične odločitve Seidlerjeve vlade poslanska zbornica proti volji njene večine odgodena in ko se pripravljajo dalekosežne ustavne izpremembe preko glav in proti volji udeleženih narodov, sta se zbrala Jugoslovanski klub in Češki Svaz na skupno sejo, da v imenu obeh narodov solidarno podasta to - le izjavo:
Poslanci naroda S. H. S. in Čehov z največjim ogorčenjem ugovarjajo proti vsem poskusom vlade, da brez sodelovanja naših narodov in proti njim z naredbami izpremeni davno preživelo in od narodov nepriznano ustavo; posebno ugovarjajo, da se sedaj osnujejo od nemških šovinistov izsiljena okrožna glavarstva na Češkem. Obenem pa protestirajo proti napovedi državnopravnega odcepljenja slovenskih dežel od celokupnega naroda S. H . S. Namen te odcepitve je germanizacija in nemška invazija na Jadransko morje. (…)
Domovina, 10. maja 1918
Seidlerjeve tri napake.
Dunaj, 7. maja. V parlamentu je danes živahno kakor ob dnevih plenarnih sej. Vse velike stranke imajo sestanke, na katerih se razpravlja o političnem položaju. Vedno bolj prodira nazor, da je Seidlerjeva vlada storila usodepolne korake, ko se je podala na Wolfovo pot in parlamentarni vremenski proroki že iščejo — novega ministrskega predsednika (…).
Najusodepolnejše pa se zdi političnim krogom, da je Seidlerjeva vlada s svojim nastopom proti Slovencem pokazala, da sploh nima zmisla za nacijonalne probleme. Čul sem danes iz ust, ki sicer nerade govorijo proti vladi, da se je Seidler v tem oziru pokazal pravega političnega krojača šušmarja. Jugoslovansko vprašanje se mu zdi očividno kakor kos blaga, ki ga lahko režeš, kakor se ti bolj prilega. Seidler je vzel škarje ter je nas Slovence odrezal od živega jugoslovanskega telesa – voil a tout. Taki krojači bodo rezali narode in s tem monarhijo v živo telo tako dolgo, da krvavitve ne bo mogoče ustaviti. (…)
Slovenski narod, 10. maja 1918
Knjiga o Jugoslaviji – brez Slovencev.
L. v. Südland je izdal knjigo »Die südslawische Frage und der Weltkrieg«. Delo je izšlo pri Manzu na Dunaju in stane 25 K 30 vin. Pisatelj je katoličan, jurist in poučen v narodnem gospodarstvu. Peča se tudi z antropologijo in s sociologijo; pozna jugoslovanske jezike in je politično še precej zmeren. Piše, da tvorijo jugoslovanske dežele najnevarnejšo točko v državi. Korist celotne države zahteva, da se reši tako, da se kolikor mogoče malo zmaja pravni red monarhije. Trializem odklanja. Združena Jugoslavija naj postane odvisna od obeh držav monarhije in bodi njuna skupna last tako, da se njena samouprava kolikor mogoče malo omejuje in naj se brez potrebe ne veže politični, kulturni in gospodarski njen razvoj. Značilno za pisateljev duh je, ker Slovencev niti ne omenja. Südland si predstavlja rešitev jugoslovanskega vprašanja takole:
1. Združijo se Hrvatska, Slavonija, Dalmacija in Bosna in Hercegovina,
2. Tako združena ozemlja tvorijo skupno ozemlje Avstrije in Ogrske. (…)
Südlandova Jugoslavija brez Slovencev, katerih Südland ne pozna, bi obsegala 106.000 štirijaških kilometrov s približno 5 ½ milijona prebivalci, in sicer 3 ½ milijona Hrvatov, približno 1 ½ Srbov in približno (po Südlandovi cenitvi) pol milijona Nemcev, Mažarov, Italijanov in drugih Slovanov.
Slovenec, 13. maja 1918
Shod na Bizeljskem.
V nedeljo dne 12. t. m. se je vršil veličasten slovensko-hrvatski shod na Bizeljskem. Obširni zborovalni prostor je napolnila gosta množica, ki je štela več tisoč duš. Shoda so niso udeležili le zavedni Slovenci iz okolice, ampak so prihiteli nanj tudi zelo mnogi Hrvati iz Brdovca, Dobove, Zaprešiča, Klanjca in Zagreba. Ko je prišel načelnik Jugoslovanskega kluba na zborovanje, so ga navzoči iskreno in burno pozdravili. Avstrijska vlada je Hrvatom iz druge državne polovice prepovedala, da bi na shodu govorili, zato so zastopniki bratskega naroda iz Banovine pozdravili dr. Korošca pred zborovanjem. V imenu Hrvatov ga je nagovoril poslanec Živko Petričić, ki je poudarjal, da nas Seidler ne bo raztrgal, da hrvatska zvestoba ostane trdna in da so Hrvatje radi pripravljeni tudi na žrtve, če so potrebne za narodno svobodo. (…) Zborovalci so z velikim zanimanjem poslušali govornike in jim ves čas živahno pritrjevali.
Slovenec, 14. maja 1918
Resolucije na manifestačnem shodu
na Bizeljskem se glase: Narodni jugoslovanski shod na Bizeljskem, ki se je vršil dne 12. maja 1918, je sklenil soglasno: 1. Neomejeno zaupanje Jugoslovanskemu klubu na Dunaju, posebno njegovemu predsedniku dr. A. Korošcu in ga prosi, naj nadalje vstraja v boju za osvoboditev naroda Hrvatov, Slovencev in Srbov v trdni slogi z bratskim češkim narodom. – Protestira proti poskusu dr. Seidlerja in Wekerla razdvojiti Slovence od Hrvatov in Srbov in končno protestira proti izdajalskemu Stadler-Pilarjevemu nastopu, s katerim se podpira naše narodne nasprotnike s tem, da se odreka bratov Slovencev.
Slovenec, 16. maja 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.
