K Schillerjevi slavnosti.
Dunaj, 5. maja. »Slovenski Narod« je priobčil članek, v kojem se je proti temu ugovarjalo, da se slovenska šolska mladina s silo goni k slavnostim, katere se sedaj od nemške strani snujejo v proslavo nemškega pesnika Schillerja. (…) Od pričetka se je videlo in kazalo, da hočejo avstrijski Nemci stoletnico smrti velikega Schillerja izkoriščati v politične namene. Kjer se bo slovesno obhajala ta stoletnica, povsod se bodo na dotični slavnosti uganjale orgije nemškega nacijonalstva. (…) Posebno šolniki na Kranjskem bi morali vedeti, da se bodo Schillerjeve slavnosti zlorabljale v dokaz, da nemštvo med nami »cvete« in »se krepi«. (…) Če se ne motimo, se je nekaj enakega v graške nemške liste že pisalo. Bila je torej velika nespamet, če se je hotelo našo šolsko mladino prisiliti, da se mora v časih, ko je avstrijsko nemštvo postalo strogo nacijonalno, udeleževati Schillerjevih slavnosti. Niti na misel nam ne prihaja tajiti, da je Schiller orjak v nemški literaturi, in da ima znaten pomen v svetovni literaturi. To pa je bil že dolgo časa, in njegov pomen bi ostal tudi v bodoče eden in isti, če bi se njegove smrti stoletnica na Kranjskem niti ne praznovala! Gotovo pa je tudi, da ima na primero Prešeren za nas Slovence nepresežno več pomena nego Schiller s celo nemško literaturo skupaj! (…) Sedaj si pa predočujte, kak hrup, kako kanibalično kričanje bi nastalo v Nemcih, če bi se na Kranjskem nemški dijaki silili, da se jim je udeležiti kake Prešernove slavnosti! Če bi šolska oblast tako silo uporabljala, zakrivila bi veliko oslarijo, ker bi s svojo silo ne dosegla pomnožitve Prešernove časti, pač pa bi s to silo zanesla politično strast v dijaške vrste. Vse isto velja za Schillerjevo slavnost! In pri tem ostanemo!
Slovenski narod, 5. maja 1905
Prisiljeno slavlje.
Popolnoma namestu je, če Nemci proslavljajo svoje pesnike, če prirejajo ob Schillerjevi stoletnici slavnosti in se zavedajo njegove veličine, ki je skupno z Goethejem dala nemški literaturi 18. stoletja značaj klasičnosti. Tembolj žalostno pa je, če hočejo gotovi krogi porabljati to stoletnico v to, da demonstrativno pokažejo premoč nemške kulture in ponižajo to slavlje v čisto navadno germansko baharijo. Naše slavne šolske oblasti, ki so se sploh zadnji čas zelo proslavile z modrimi naredbami, hočejo, da se slovensko dijaštvo udeleži Schillerjeve slavnosti, da deklamira in posluša govore, ki jih mislijo prirediti v šolskih prostorih. Po nekaterih gimnazijah so že napravili program, celo pouka ne bo zaradi tega! Tu se je pokazala vsa brezmejna omejenost naše šolske birokracije. Ker morajo na višji gimnaziji profesorji brez smisla za potrebe in pridobitve našega časa vtepati učencem v glave klasično nemško literaturo brez izbire s šablonskimi zastarelimi komentarji, zato se pa morajo dijaki udeležiti povrh še slavlja Schillerjevega in poslušati tiste govore, ki vsi po enem kopitu premljevajo staro šaro. Koliko važnih slovanskih stoletnic je že bilo, za katere se niso šolske oblasti prav nič zmenile? Saj so še celo spomin Prešernov popolnoma ignorirale; ko pa se gre za Schillerja, ki za nas nima prav nobenega pomena – če abstrahiramo pomen, ki ga ima za nas vsak velik tuji dramatik ali pisatelj – pa uprizorijo tako reč! (…)
Slovenec, 5. maja 1905
Schiller.
Danes je 100 let, odkar je umrl nemški pesnik Friderik Schiller, katerega z Goethejem imenujejo nemška kneza pesnikov (Dichterfürsten). Razmere, v katerih je živel in pesnikoval Schiller, so pač čisto drugačne, kakor doba, v kateri živimo mi, in tudi njegove pesmi se ne prilegajo več tako, kakor poprej in kakor še leta 1859, ko se je slavila stoletnica Schillerjevega rojstva, nemško čitajočemu občinstvu. Oni sveti idealizem v poeziji, v ljubezni, v življenju samem, oni »vihar in naval« (Sturm und Drang) po svobodi, ki veje iz Schillerjevih pesmi in dram, ne ugaja več današnjemu človeškemu rodu. (…)
Tega vsega pač sedajni Schillerjevi slavitelji ne posnemajo. Ako bi se s Schillerjevimi slavnostmi hoteli obuditi in prebuditi njegovi ideali, ako bi njegovo sveto svobodoljubje hotelo se kazati mladini in ljudstvu, prav bi bilo! Kakor so pa stvari, slavijo nemškonacionalci, t. j. grdi sovražniki prave svobode, Schillerja in onečaščujejo njegov spomin! (…)
Domovina, 9. maja 1905
Komedija s Schillerjem
je bila sinoči končana na tukajšnji realki in I. državni gimnaziji. (…)
Ko so se prišli igralci poklonit, so pričeli Nemci vpiti: »Heil!« S tem so pokazali, da je to le nemškonacionalna slavnost in da razumevajo namen! No, slovenski dijaki so lepo obrnili hrbet ter – odšli! (…) Ko so dijaki prišli na hodnik, so zavpili: »Živio Prešeren!« (…)
Množica je narastla in odkorakala po mestu pred Vodnikov spomenik, kjer se je zbralo na stotine občinstva. Pred Vodnikom so zapeli v mogočnem zboru in položili lipove vejice na spomenik. Slišali so se klici: »Slava Vodniku!« (…) Okoli pol 9. ure zvečer se je množica razšla. Dogodile so se po mestu manjše demonstracije, a aretiran ni bil nihče, ker so se vsi dostojno obnašali.
Slovenec, 9. maja 1905
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.
