Vedno je imel odprto roko za narodne potrebe

† Josip Gorup vitez Slavinski.

Včeraj zjutraj nam je prišla iz Reke nepričakovana vest, da je preminul mož, ki ostane v zgodovini našega naroda zapisan z zlatimi črkami kot velik dobrotnik svojega naroda. Umrl je v visoki starosti 78 let Josip Gorup vitez Slavinski.

Josip Gorup se je narodil dne 6. aprila leta 1834. v Slavini pri Postojni. (…)

Josip Gorup je bil tisti, ki je z ustanovno glavnico 5000 K omogočil ustanovitev dijaškega podpornega društva »Radogoja«. Založil je drugi znesek Gregorčičevih poezij in takoj izplačal pesniku honorar 6000 K, kakršnega še ni nikdar dobil noben slovenski pesnik. (…) V Slavini je zgradil šolsko poslopje s stroški kron 40.000.

Splošno pa je bil Gorup tudi sicer stari podpiratelj vseh naših narodnih institucij in je imel vedno odprto roko za narodne potrebe. (…)

Njegovo humanitarno delovanje je našlo priznanje tudi na najvišjem mestu in je bil povzdignjen v viteški stan. Gotovo pa je še častnejše res priznanje, ki ga mu je že leta in leta izrekal ves slovenski narod, ko ga je imenoval svojega narodnega mecena. (…)

Edinost, 27. aprila 1912

Pogreba † Josipa Gorupa

se udeležita danes v imenu mestne občine g. župan dr. Ivan Tavčar z magistratnim tajnikom J. pl. Bleiweis-Trsteniškim. Ta dva položita v imenu mestne občine tudi venec na krsto. Zastopana bodo pri pogrebu tudi razna narodna društva, kojih član je bil pokojnik. Umrli Josip Gorup je bil leta 1888. imenovan za častnega meščana ljubljanskega ter je bil častni občan 53 slovenskih občin in 26 slovenskih društev. Gospod Jos. Gorup je ustanovil leta 1888. deset ustanov za srednje- in visokošolce in 10 ustanov za učenke višje dekliške šole v Ljubljani (teh deset ustanov jo narastlo iz interkalarnih obresti na 13). Nadalje je ustanovil leta 1898. še štiri ustanove za trgovske akademike. Omogočil je s svojo munificeno ustanovitev višje dekliške šole v Ljubljani ter podpiral sploh šolstvo in dijake. Za svoje zasluge je bil odlikovan leta 1898. z vitežkim križcem Franc Josipovega reda, a leta 1903. je bil povzdignjen v vitežki stan s predikatom »Slavinjski«. Oženjen je bil prvič z Anico pl. Pergkofer iz Celovca; iz tega zakona je imel štiri sinove in štiri hčere; v drugič je bil oženjen z Klavdijo Keesbacher iz Ljubljane; ta zakon je bil blagoslovljen z enim sinom in petimi hčerami. N. p. v m.!

Slovenec, 27. aprila 1912

Pogreb Josipa Gorupa vit. Slavinskega.

V soboto popoldne se je vršil na Reki pogreb največjega slovenskega mecena in bogataša, Josipa Gorupa viteza Slavinskega. Tako veličastnega in sijajnega pogreba Reka še ni videla. Že okolu četrte ure se je zbirala na Viale Deak nepregledna množica ljudstva, da spremi odličnega slovenskega mecena na potu k zadnjemu počitku. Ob cesti Viale Deak je imel vitez Gorup malo enonadstropno vilo, katero si je zgradil takoj po prihodu na Reko. Okoli vile je velikanski vrt s krasnimi nasadi, ki je vreden baje milijon kron. Truplo pokojnika je ležalo v pritličju vile v sobi, ki je bila okrašena s samimi eksotičnimi rastlinami. Točno ob peti uri popoldne se je pričel sprevod, ki je bil nekaj posebnega za Reko. Sprevod je krenil iz Viale Deak. Na obeh straneh Viale Deak do stolne cerkve pa do pokopališča je stala nepregledna množica občinstva, da vidi pogreb najbogatejšega človeka na Reki. V sprevodu samem je bilo okolu 20.000 ljudij vseh stanov, od najvišje aristokracije pa do najrevnejših slojev. Žalni sprevod je otvoril pogrebec na konju. Za njim je stopalo okolu 200 otrok iz asyla, na to pa fratri in cela vrsta duhovnikov. Sledili so trije vozovi polni vencev, med njimi zelo mnogo s slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi trobojnicami. Voz s krsto so peljali trije pari konj, na prvem zopet jahalec. Na mrtvaškem vozu je visel krasen venec pokojnikove soproge s slovenskim napisom: Nepozaben — Tvoja Claudi, na vrhu voza pa je bil venec z napisom: Tvoji otroci. Za krsto so stopali žalujoča vdova in pokojnikovi otroci in sorodniki. Za njimi so korakale mnogobrojne deputacije mest. občin, društev in raznih korporacij iz Kranjske in Trsta, katerih častni član je bil pokojnik, zastopnika reških in sušaških oblasti, zastopniki vojaštva in mornarice s komandantom na čelu, visoka aristokracija in nepregledna vrsta zastopnikov različnih bančnih in drugih zavodov, zastopniki društev, tovarn, večjih industrijalnih in trgovskih podjetij. Zatem so korakali pomorski kapitani, mornarica, veterani, ognjegasci iz Slavine na Kranjskem itd. itd. (…)

Reška policija je prepovedala nositi sokolske znake in kroje, slovenskih, hrvaških in srbskih vencev seveda ni mogla prepovedati. Truplo velikega slovenskega mecena so položili v roditeljsko grobnico. Josipa Gorupa viteza Slavinskega torej ni več, toda duh njegov bo živel in tudi mora živeti vedno med nami.

Dan, 29. aprila 1912