Planota Pokljuka, ki leži na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, je že od nekdaj raj za ljubitelje narave in dejavnosti v naravi, saj jo prekrivajo prostrani smrekovi gozdovi. Visoke smreke so pravzaprav zaščitni znak Pokljuke, po katerih to planoto poznajo domačini in svetovni popotniki. A obstaja nevarnost, da se takšni podobi Pokljuke, kot jo poznamo danes, izteka čas, opozarjajo v blejski območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije.
Pokljuka je zelo ranljiva
Silovit napad podlubnikov se v naših gozdovih preveša že v četrto leto, napoved tega pojava pa za letošnje leto po besedah vodje blejske enote Zavoda za gozdove Slovenije Andreja Avseneka ni najboljša: »Že do konca aprila so naši gozdarji za posek označili dvakrat več dreves kot lani. Gre sicer za lanske lubadarke, se pravi smreke, ki jih je napadel lubadar, vendar je označenih že 80.000 kubičnih metrov lesa oziroma še enkrat več kot lani. Če se bo ta tempo nadaljeval, nas zelo skrbi. Upam, da bo ta spomladanska moča in ohladitev pripomogla, da ne bo tako.« Vremenske razmere namreč pri razmnoževanju lubadarjev igrajo ključno vlogo. »Mokra in hladna pomlad je lahko za razvoj lubadarjev pomembna ovira. Če se bo pomlad prevesila v vroče poletje, pa se bojimo najhujšega.«
Med najhujšimi možnimi scenariji Avsenek opisuje tudi morebitne ogromne površine poškodovanih smrek na Pokljuki. »Pokljuka je naš biser in upamo, da do tega ne bo prišlo,« je zaskrbljen. Poudarja, da je ta planota trenutno izjemno ranljiva: »Oktobra lani jo je namreč ponovno prizadel vetrolom in vsa podrta drevesa še vedno niso pospravljena, to pa je dobra podlaga za naselitev lubadarjev. Če bodo vremenske razmere kolikor toliko prizanesljive, bomo zadeve obvladovali, v nasprotnem primeru pa bo kar hudo.«
Več kot 3000 hektarjev golih pobočij
Podoba gozdne krajine, ki ji je smreka dajala temeljno podobo in pomen, se spreminja. Nastajajo za naše razvajeno oko, kot so se izrazili v blejski enoti zavoda, pusta, gola pobočja, tu in tam pokrita s skromnimi ostanki listavcev in ležečimi ostanki smrekovih poražencev. »Več kot 3000 hektarjev je že golih gozdnih površin, kjer bo pretežno narava sama poskrbela za nastanek in sestavo bodočega gozda. Najobsežnejše posledice, gole površine, so v zadnjih treh letih nastale na območju bohinjske Jelovice, notranjega Bohinja, Zgornje Bohinjske doline, padli so smrekovi sestoji nad Bohinjsko Belo, na območju blejskih osamelcev, na pobočju nad Radovno, Lipniško dolino, širijo se goličave na Mežakli, strmih pobočjih nad Dovjem in Jesenicami, prizadeti sta krnici Kot in Vrata,« opozarjajo blejski gozdarji.
Sicer pa ne gozdarji ne lastniki in izvajalci sečnje ogromnim količinam dela zaradi napadov lubadarja po besedah Avseneka niso kos, kar je tudi eden od razlogov, da »lubadar uhaja naprej«. »Izdali smo več kot 5000 odločb za sanitarno sečnjo in upamo, da se čim prej izvede sanacija. Približno četrtino odločb so lastniki in izvajalci upoštevali v danih rokih, pri preostalih pa so nastale zamude, pri katerih je najslabše stanje na območju Bohinja,« še izpostavlja Avsenek.
