Jakob in Elias Dorner, ekološka vinogradnika iz Slovenskih goric: Idealno je, če se vino popije tam, kjer je pridelano

Dunajčan Dieter Dorner je bil radijska legenda, bil je ustanovitelj in programski vodja tudi v Sloveniji priljubljenega radia Ö3. Hkrati je bil nekakšen odpadnik, ki se je iz velemesta z družino preselil na avstrijsko podeželje. Prekrstil se je v pravoslavno vero, aprila 2012 je preminil na Sveti gori Atos v Grčiji. »Prva ljubezen je družina, druga pa vinogradništvo,« je rad ponavljal Dorner.

Posest na Novem Vrhu je v družinski lasti od leta 1865. Po očetovi smrti je vinograde prevzel najstarejši sin Jakob Dorner, po poklicu družinski zdravnik. Skupaj z bratom Eliasom, arhitektom, specialistom za prenovo spomeniško zaščitenih poslopij, sta se lotila nadaljnjega razvoja ene redkih dvolastniških avstrijskih kmetij na Slovenskem.

Površino vinogradov, iz katerih se razteza pogled na dolino Mure, Pohorje, Golico, sredogorje Wechsel, je Jakob s poldrugega hektarja povečal za dodatnih šest, s tem ko je odkupil površine, ki so jih sosedje prenehali obdelovati. Leta 2012 so Dornerjevi zgradili še novo vinsko klet, v domačem Cmureku so uredili prodajno-skladiščni prostor. Od letnika 2016 ne stekleničijo več avstrijskega, temveč slovensko ekološko vino. Postali so resna vinogradniška zgodba Slovenskih goric.

Elias: Sprva je bilo seveda vsem odvzeto vse. Avstrija in Jugoslavija sta leta 1953 podpisali sporazum o ureditvi obmejnega prometa in o nepremičninah. V njem so podelili status dvolastnikov vsem tistim, ki so bili življenjsko odvisni od kmetijskih površin na drugi strani meje. Med njimi je bila tudi naša babica Anna, ki ji je sporazum omogočil prosto prečkanje meje in neobdavčen prevoz pridelkov.

Jakob: Sorodnica ga je v tistem času povabila na trgatev v Švico, na neko ekološko kmetijo. Bil je navdušen nad vinogradi in grozdjem. Tako lepega pridelka doma ni imel nikoli, pa čeprav je zmeraj škropil tako, kot mu je svetovala stroka. Oče se je v tistem času začel tudi zelo intenzivno ukvarjati s temeljnimi duhovni vprašanji. Veliko je razmišljal o odnosu do narave, zato je bil odmik od intenzivnega in vse bolj industrializiranega kmetijstva zanj logičen korak.

Elias: Za očeta je bil Novi Vrh tisti kraj, kjer se je lahko odklopil od medijskega vsakdana. Za nas otroke je bil to paradiž, v katerem smo preživel vse poletje. Vsi smo čutili potrebo, da se ta posest prenovi, izboljša, polepša, s temi mislimi je rasel tudi vinograd.

Elias: To je bil velik problem, zato mu je v prvih letih propadla večina pridelka. Potreboval je precej časa, opraviti je moral veliko poskusov, da je dobil izkušnje, nekaj pomoči mu je ponudil neki nemški strokovnjak za ekološko poljedelstvo. Prvi stekleničeni letnik z lastno etiketo je 1976, to je več let prej, preden so v Avstriji nastala prva združenja ekoloških pridelovalcev.

Jakob: Kot že rečeno, tovrstnega uradnega nadzora in certificiranja tedaj še ni bilo, nadzor so izvajala zgolj neformalna društva ekoloških pridelovalcev. Leta 1988 se je oče pridružil združenju Bio Ernte Steiermark.

Jakob: Tako je, tedaj smo tukaj bili še v Jugoslaviji, zaradi statusa dvolastnikov pa je bil naš pridelek formalnopravno avstrijski. Šele z osamosvojitvijo Slovenije in vzpostavitvijo uradnega registra ekoloških kmetov smo nato pridobili še slovenski certifikat.

Elias: Ne, slovenski organi so nam takoj priznali status ekološke kmetije, ne nazadnje gre za evropski standard.

Jakob: Ne uporabljam selekcioniranih kvasovk, čistil in bistril, vino enkrat pretočim, pred stekleničenjem ga grobo filtriram in mu dodam majhno količino žvepla.

Jakob: Očetu je bilo vinogradništvo vrsto let vikend hobi, v Cmurek smo se dokončno preselili šele leta 1992. Količine so bile skromne. Širitev vinogradniških površin se je dogajala postopoma, predvsem zato, ker so lastniki sosednjih parcel začeli opuščati kmetovanje.

Elias: Doslej nam je uspelo večino našega vina prodati doma. Imamo precej rednih strank, ki poznajo našo zgodbo in zgodovino. Zato tudi ni imela opaznega vpliva okoliščina, da ne polnimo več uradno avstrijskega, temveč slovensko vino. Tudi v Avstriji se širi zavest, da se v Sloveniji pridelujejo odlična vina. Med lokalnim prebivalstvom pa je še zmeraj opazen predsodek do ekoloških vin. Če imajo na izbiro ekološko ali konvencionalno pridelano vino, se bo večina raje odločila za slednje. V urbanem okolju je odnos že povsem drugačen.

Elias: Ampak mi na naše delo gledamo celostno. Kot že rečeno, bi radi večino našega vina prodali doma. Seveda steklenice tudi razvažamo po državi, našim strankam pošljemo vino po pošti. A idealno bi bilo, če bi se ga popilo tam, kjer je pridelano.

Jakob: Pozorni smo na vse mogoče dejavnike, da smo čim bolj okolju prijazni. Vinograde nam »kosijo« pritlikave ovce, izbrali smo čim lažje steklenice, zamaške je mogoče reciklirati, nalepke se da odlepiti in so iz nebeljenega recikliranega papirja. Od strank z veseljem vzamemo nazaj kartone in prazne steklenice ter jih ponovno uporabimo. Niso nam ključni certifikati. To je naš način življenja.

Elias: To je najbrž še očetova dediščina. Za mnoge krajane smo že od nekdaj bili čudaki, tisti Dunajčani, ki ne jejo mesa in pijejo biovino.

Jakob: Je, oče je bil večkrat v Gruziji in tam je prišel v stik z njihovimi vini. Uspelo mu je navdušiti več vinogradnikov, s katerimi so nato skupaj naročili dva ladijska zabojnika kvevrijev. Pridelave vina v njih ni dočakal. Zdaj v njih zori drugi letnik. Vino je nežveplano, pridelano je iz neškropljenega grozdja. Imamo še štiri kvevrije, ki jih moramo še zakopat v kleti. A to je projekt za prihodnost.

Elias: Jaz pa si želim usposobiti staro leseno prešo. V njej bi radi stiskali naš sivi pinot.