Francoz Jean-Claude Romand je bil garač, družinski človek in sin, kakršnega bi si želel vsak starš. Delal je kot uspešen zdravnik in raziskovalec za Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Imel je zgolj eno težavo – njegovo celotno življenje je bilo laž. Nikoli ni končal medicinske fakultete, da bi prikril dvojno življenje in skrivnost, s katero je tako dolgo živel sam in v katero je potegnil vse najbližje, se je odločil za najbolj krvavo možno pot. Leta 1993 je ubil starše, ženo in otroka, samomor se je izjalovil. Tri leta zatem je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen z možnostjo pogojnega izpusta. Na svobodo bo prišel enkrat do konca junija letos.
Skrivnostna smrt tasta
Romandova zgodba se je začela zapletati ob vstopu na medicinsko fakulteto, ko mu ni uspelo končati prvega letnika. Svojega neuspeha ni zaupal nikomur, za naslednjih dvanajst let je prevzel vlogo uspešnega študenta medicine, po »zaključeni« izobrazbi pa si je našel oziroma izmislil službo. Družina je mislila, da v Ženevi dela kot raziskovalec WHO, predavatelj na univerzi v Dijonu, sčasoma celo kot direktor ženevske bolnišnice. Potikal se je okoli organizacije, dom napolnil z zborniki in večkrat »odpotoval« na službena potovanja, s katerih je nosil spominke. A v resnici ni delal. Cele dneve se je vozil naokrog, se potikal po parkih in z branjem medicinskih priročnikov poglabljal znanje za svoje lažno življenje. Živel je od denarja od stanovanja, ki sta ga s soprogo prodala, njene plače ter denarja sorodnikov, ki so ga vložili v različne sklade, nad katerimi je »bedel« sam. Pretental je vse.
Na prvo težavo je naletel leta 1988, ko je skušal njegov tast iz skladov dobiti nekaj vloženega denarja. Nekaj tednov pozneje je umrl po padcu v globino. Edina priča nesreči je bil njegov zet. Tašča je po smrti prodala veliko hišo, preostanek denarja pa zaupala Romandu. Štiri leta po tej skrivnostni smrti se je klobčič začel počasi razvijati – njegova ljubimka je skušala dobiti nazaj skoraj milijon vloženih frankov, nekateri prijatelji so postavljali vse bolj neprijetna vprašanja. Razmišljal je o samomoru, a je našel boljšo rešitev.
Nad ženo z valjarjem, nad druge s pištolo
Devetega januarja 1993 je kupil pištolo z dušilcem zvoka, a je soprogo v skupni postelji do smrti vendarle pobil s kuhinjskim valjarjem. Noč je, kot se ne bi zgodilo nič, prespal ob njenem truplu. Zjutraj je sedemletni hčeri in petletnemu sinu pripravil zajtrk, skupaj so gledali risanke. Ko ju je zvečer spravil spat, ju je umoril s streloma v glavo. Dan pozneje je po kosilu s pištolo poskrbel še za svoje starše in družinskega psa. Ljubimke mu kljub velikemu trudu ni uspelo ubiti. Opravičil se ji je za davljenje in solzivec ter odšel domov k truplom soproge in otrok. Umiril se je ob gledanju televizije, z bencinom skušal zažgati hišo, sam pa vzel pest uspavalnih tablet. A ker so imele te pretečeni rok uporabe, imel pa je dostop do močnejših, redki verjamejo, da je zares skušal končati svoje življenje. Iz požara so ga rešili gasilci.
Na manj kot dva tedna trajajočem sojenju so mu postavili diagnozo narcisizma in patološkega lažnivca. V pojasnilo svojih krvavih odločitev je dejal, da za svoje najbližje ni želel sramu, v katerem bi živeli ob razkritju njegovega dvojnega življenja. Julija 1996 je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen.
Sodišče mu je prejšnji teden odobrilo pogojni izpust, na svobodo naj bi prišel enkrat do konca junija. Danes 65 let star Romand bo dve leti živel pod nadzorom elektronske zapestnice, in to na območju, ki mu ga bo določilo sodišče. »Zanj se bo s tem vse končalo, naše bolečine pa ne bo nikoli konec,« so razočaranje nad odločitvijo sporočili sorodniki umorjene soproge. Po njegovi neverjetni zgodbi je nastala knjiga, posneli so še dva med gledalci dobro sprejeta filma.
