Konec 19. stoletja so moški iz revne Bele krajine množično odhajali v Ameriko. A domov se po nekaj letih dela niso vrnili le z denarjem, pač pa »bogatejši« tudi za novo znanje, izkušnje in zavedanje svojih pravic. Zlasti Vinica je imela v tistih letih veliko ekonomskih izseljencev, v zapisu ob stoletnici upora pripoveduje zgodovinar Janez Weiss. Zato ni presenetljivo, da je v začetku leta 1919, ko se je s koncem prve svetovne vojne končala tudi doba Avstro-Ogrske in Habsburžanov ter začenjala dinastija Kraljevine Srbije in Karađorđevičev, tu izbruhnil upor zoper novo oblast. Upor v ljudskem spominu in poljudni literaturi dobi ime viniška republika.
Nezadovoljni s politično spremembo
»Gre za izraz spontane politične volje po ureditvi razmer v tistih kritičnih časih. Sam ga vidim kot upor zaradi cele vrste predvsem lokalnih vprašanj, denimo trase prihodnje železnice, ravnanja obstoječega župana in tako naprej. Ti elementi so se povezali s politično mislijo v izraz nezadovoljstva ob združitvi s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS,« pripoveduje Weiss. Prav razpad Avstro-Ogrske in nastanek nove države je bil, kot pravi, tisti ključni politični moment za izbruh tovrstnega nezadovoljstva. Vinica namreč ni bila edina, spontani izbruhi nezadovoljstva in izražanja politične volje, večinoma med preprostimi, kmečkimi ljudmi, so se takrat dogajali po vsej Sloveniji. Najbolj znana je murska republika, ki je obstajala nekoliko dlje kot viniška in bila tudi organizirana na bistveno višji ravni, dodaja Weiss.
Viniška republika je trajala od 21. do 25. aprila 1919 oziroma dan dlje, če štejemo še aretacije. Za predsednika novooklicane države so imenovali 87-letnega Jureta Pavlešiča, a sta upor Viničanov hitro zadušila orožništvo in vojska. Aretirani so bili kolovodje, to je okoli deset ljudi, od tega so bili štirje osumljeni nekoliko hujših prekrškov oziroma kaznivih dejanj. »Je bila pa težava, ker ni bilo povsem jasno, po katerem zakoniku se jim sodi, kajti avstro-ogrski je prenehal veljati, srbski pa tudi še ni veljal. Kljub temu ta zmeda dotičnih ni rešila obsodbe, ampak sta jih rešila obisk kralja Aleksandra in splošna amnestija, ki je takrat zajela politične zapornike,« pripoveduje Weiss.
Še veliko dela za zgodovinarje
Glede tega nejasnega časa ima zgodovinopisje po Weissovih besedah še veliko dela. Še vedno namreč ni povsem jasno, kakšna je bila dejansko ljudska volja konec leta 1918 in v začetku leta 1919 glede združitve s Kraljevino Srbijo. »Ne smemo pozabiti, da je bil to še pred nekaj meseci sovražnik, avstro-ogrska propaganda je bila zelo intenzivna. Poleg tega so mnogi še vedno močno čutili spopade, v katerih je Avstro-Ogrska doživela hude poraze. Poleg tega so bili – kar je morda današnjemu Slovencu nekoliko nenavadno – naši ljudje lojalni 'svoji' dinastiji. Uboj Franca Ferdinanda v Sarajevu je bil tako nekakšen napad na pri mnogih zelo močno čustvo. Seveda teh ljudi ni nihče vprašal o mnenju glede združitve. Gre torej za splet različnih lokalnih in globalnih segmentov, ki potem porodijo takšen trenutek.«
Kot pravi Weiss, bi sicer težko rekli, da je bila viniška republika neki državotvorni moment. Zagotovo pa gre za dragoceno manifestacijo ljudske politične volje, pravi. »Ti, večinoma skromno izobraženi ljudje so videli v republiki pravičnejšo ureditev, izrazili so željo po voljenih oblastnikih in ne spet po vladarju. Vse to kaže, da so imeli napredno politično miselnost, ki pa je temeljila na hrvaških idejah, ki so zagovarjale republikansko ureditev.«
