Občina Vrhnika ter Muzej in galerije mesta Ljubljane sta za vrhniško območje razvila edinstven projekt, ki kulturno dediščino Ljubljanice umešča v njen dom. V kraj, kjer reka izvira in kjer so arheologi med drugim odkrili tudi »štiri veličastne« (tako letak) najdbe – prazgodovinski deblak, kolo z osjo iz bakrene dobe, lok s kolišča in leseno konico, ki jo je uporabljal neandertalski lovec. Pa tudi v kraj, kjer je še do leta 2008 deloval njen največji onesnaževalec – Industrija usnja Vrhnika. Še več, razstava se nahaja prav v nekdanjih prostorih IUV. Gre za markantno stavbo šivalnice, zgrajene v 80. letih, ko je posel še cvetel. Občina jo je po stečaju usnjarne kupila, prenovila in tam vzpostavila Kulturni center Vrhnika z mestno knjižnico, telovadnico, osnovno šolo in razstaviščem Moja Ljubljanica.
Od kulta do kapitala
Muzejska razstava se torej ne nahaja v muzeju, kar je pri nas pogost pojav. Arheologinja Irena Šinkovec, kustosinja v MGML in idejna vodja projekta, jo je skupaj z arhitekturnim studiem Delavnica projekt zasnovala kot »doživljajsko razstavišče«. »Doživetje« v muzejskem kontekstu navadno vključuje interaktivne elemente in potopitveno razstavno scenografijo, ki gledalca potegne vase. Razstava Moja Ljubljanica to stori dobesedno, saj ogled začnemo »pod vodo«, celo pod zemljo. V temnem koridorju se prek estetiziranih podob, zemljevidov in grafov seznanimo z geološkimi značilnostmi kraške podzemne reke. Nadaljujemo »po strugi«, kjer se razstava posveti podvodnim arheološkim najdbam, zaradi katerih je bila Ljubljanica leta 2003 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Rokujemo lahko z replikama kolesa in konice, deblak pa bo na predvidenem mestu pristal, ko bo končan konservatorski postopek. Zanj je že pripravljen prostor, kamor ga bodo predvidoma položili konec leta. Na razstavi so prvič na ogled tudi izbrani predmeti iz obsežne zbirke družine Potočnik. MGML, pooblaščeni muzej za osrednjo Slovenijo, jo je pridobil na podlagi abolicije iz leta 2008, ki je omogočila, da se nekaznovano uredi status arheoloških najdb v zasebni lasti. Vse do razglasitve Ljubljanice za spomenik državnega pomena potapljaško raziskovanje reke namreč ni bilo regulirano.
Z napredovanjem po prostoru napredujemo tudi v času in ko se povzpnemo »na bregove«, smo že v srednjem veku. Nivoja povezuje dominantna stena – izložba, ki z rastrom izolira, obenem pa pomensko poenoti raznolike najdbe iz Ljubljanice. Sledi shema fevdalne kartuzije v Bistri in krepitve gospodarskih dejavnosti ob pomembni plovni reki, nato pa še skromen prikaz razvoja tovarn (usnjarna, opekarna, parketarna) v 19. stoletju. V tej družbi ni več prostora za kulte in mite, za skrivnostnosti, ki so do zdaj napajale doživljajsko dramaturgijo razstavišča, a vtis je, da naraciji zdaj umanjka tudi trdna znanstvena podlaga, ki tli pod atraktivno scenografijo starega veka in praveka.
Sledi spust po klančini v simbolni defile propadlih paradnih konjev socialistične industrializacije. Zakladov (osvetljenih vitrin) ni več, postavitev elementov je namenoma profana in ne izvablja nostalgije, kar je že samo po sebi dosežek. Ker sta delovno ljudstvo in lokalno prebivalstvo na arhivskih posnetkih nema (njun glas lahko najdemo v domoznanskih raziskavah Cankarjeve knjižnice Vrhnika), razstava prikazuje 20. stoletje kot arheološki pojav, materialne ostanke pretekle gospodarske stvarnosti pa veže na nebrzdano onesnaževanje Ljubljanice. Ambientalna zvočna mantra dua Silence dobi okus po rekviemu.
Civilizacijski dosežek
In že smo v 21. stoletju. Kaj izvemo o naši civilizaciji? Sodeč po sklepni postaji razstave, ki jo uvedejo dekorativne kanalizacijske cevi in niz straniščnih školjk, iztečejo pa se v didaktičen prikaz reciklaže, jo zaznamujejo – smeti. Občina Vrhnika je prva v državi uvedla koncept ničelnih odpadkov. Industrije ni več. So le še njeni ostanki. Za njihovo predelovanje pa potrebujemo tako komunalno kot muzejsko stroko.
Dejanski naboj doživljajskega razstavišča je v tem, da si upravljavci prizadevajo, da bi postal forum civilne družbe, da bi torej usmerjal institucionalno moč, avtoriteto, s katero konstruira simbolno vrednost, tudi v politične akcije, kakršne so potekale po požaru v Kemisu (Gorenje na Vrhniki, 2017).
V nedra stalne postavitve je zasajen tudi prostor za drobne občasne razstave na aktualne teme. Trenutna KJE=MEJA? skozi kartografijo in deklaracijo o človekovih pravicah osvetljuje čas vzpostavitve Rapalske meje, gradnje Alpskega zidu in Rupnikove linije. Okrogla miza v četrtek, 25. aprila, bo konkretna: Kaj storiti z zapuščino italijanskih obmejnih vojašnic? So degradirane kaverne lahko razvojna priložnost?
Razstavišče Moja Ljubljanica je tako pravo utelešenje Thompsonove teorije o smeteh (rubbish theory) – njen nauk je, da je vrednost objektov družbeni konstrukt, potencial pa je v smeteh.
