Vladimir Peterlin iz Goriških brd je po nekaj popitih steklenicah piva le nekaj metrov pred domačo hišo s ceste zgrmel v jarek. Star je bil 36 let. Zaradi zloma dveh vretenc je tetraplegik, do konca življenja bo na invalidskem vozičku. »Vesel sem, da nisem poškodoval še koga drugega,« pravi pet let po nesreči. »Rad bi, da se mladi učijo na mojih napakah, ne na svojih,« pove o predavanjih v šolah, ki se jih udeležuje. Ni nasprotnik alkohola, tu in tam še vedno kaj spije, a potem pač ne sede za volan. Da je vožnja pod vplivom alkohola nedopustna, menijo tudi v Mreži 0,0 – združenju organizacij za drugačen odnos do alkohola. Podpirajo predlog za znižanje dovoljene meje alkohola za voznike s sedanjih 0,5 na 0,2 promila alkohola v krvi, ki ga je Agencija za varnost prometa (AVP) vložila na ministrstvo za infrastrukturo. Tam so potrdili pripravo spremembe zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ministrica Alenka Bratušek pa je omenila še bistveno ostrejše sankcije za uporabo telefona med vožnjo ter prilagoditev sekcijskega umirjanja hitrosti.
Vzrok za najhujše nesreče
Poleg hitrosti je alkohol največji morilec na slovenskih cestah. Kar 26 odstotkov voznikov v prometnih nesrečah s smrtnim izidom je bilo lani pod vplivom alkohola, alkoholizirani vozniki pa predstavljajo nekaj manj kot desetino udeležencev v vseh lanskih prometnih nesrečah. Še leta 2017 je bila pijana kar tretjina povzročiteljev najhujših prometnih nesreč, na območjih policijskih uprav Maribor, Murska Sobota in Nova Gorica pa kar 40 odstotkov.
AVP je ministrstvu za infrastrukturo predlagala še obvezno pridržanje voznikov, ki imajo v krvi več kot 1,1 promila alkohola (ti namreč povzročijo kar 59 odstotkov smrtnih prometnih nesreč). »Pri strožji obravnavi bo marsikdo premislil, ali bo tvegal, da bodo zjutraj v službo sporočili, da ga danes ne bo, ker spi na policiji,« je direktor AVP Igor Velov slikovito orisal enega od možnih primerov. »Ko govorimo o pridržanju, se omilitev zakonodaje iz leta 2010 zelo pozna v praksi. Še v letu 2012 smo imeli 2422 pridržanih, lani pa le 260. Alkohol pa je kljub temu še vedno enako prisoten na cestah,« pravi David Razboršek iz Zavoda Vozim, in dodaja, da je čas, da alkohol povsem odstranimo s cest.
Problem je širši
Sogovorniki se strinjajo, da gre pri alkoholu za širši družbeni problem. Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da ima težave z njim kar desetina Slovencev. »Žal se to odraža tudi v prometu. Ne smemo si več zatiskati oči, do alkohola (v prometu) moramo postati netolerantni. V manjšem kraju vsi vemo, kdo gre po službi na nekaj piv in pelje pijan domov. A vsi gledajo stran,« Velov opiše vseobsegajoči problem. Poleg povečanega nadzora je torej ključen tudi preskok v glavah ljudi, kar pa lahko spodbudijo preventivne akcije in ozaveščanje državljanov.
»Moramo si priznati, da imamo še vedno velike težave z odkritim obsojanjem pri nas še vedno zelo razširjene prakse, ki tolerira pitje alkohola in vožnjo,« na iskrenost apelira prometni strokovnjak Andrej Brglez z Inštituta za civilizacijo in kulturo. Andrej Martin Vujkovac, dr. med., z Inštituta za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj pa osvetli še eno težavo, in sicer dostopnost alkohola mladim. »Kljub zakonski prepovedi kar 96 odstotkov mladoletnih prosto dostopa do alkoholnih pijač, kar je skrb zbujajoč podatek. Odgovornost moramo sprejeti vsi – od nadzornih organov do staršev in gostincev. Znižanje dovoljene mere alkohola v krvi, ki se mora progresivno zniževati proti 0,0, je pravo sporočilo, ki ga dajemo mlajšim generacijam,« pravi Vujkovac, ki upa, da bomo tako sčasoma spremenili vedenje mladih. Preventivne aktivnosti v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, začete pred desetimi, petnajstimi leti, se pri današnjih 18-letnikih namreč poznajo.
Kazen je vzgojna
V AVP se zavzemajo za več pravičnega nadzora na cestah, kakor tudi za vzgojne kazni, a samo s tem težav z vožnjo pod vplivom alkohola ne bomo rešili. Pomembne so tudi preventivne akcije, lokalni projekti in ozaveščanje najmlajših. Velov poudarja, da bomo nadzor lahko zmanjšali šele takrat, ko bo v glavah ljudi narejen preskok in ko bodo po omejitvah začeli voziti zato, ker je tako prav. »Treba je spremeniti navade in vedenje, kar bo malce težje pri starejši generaciji. A ravno ti morajo biti vzor mladim,« zaključi Razboršek, z njim pa se strinjajo tudi v drugih nevladnih organizacijah.
