V leto 1989 sega prva samostojna številka revije Literatura, ki je poprej nekaj let izhajala skupaj z bolj teoretsko naravnanimi Problemi. »Sredi osemdesetih let je v intelektualnih krogih problemovcev začela krožiti modna krilatica za ene in floskula za druge, da je teorija spodrinila literaturo. Kolegi, ki smo se ukvarjali z literaturo, se s tem, polni samozavesti v iskanju svojega še ne razvitega glasu in želje po odkrivanju svežih literarnih tokov, seveda nismo mogli strinjati,« se prvi Literaturin urednik Jani Virk spominja odločitve, da bo revija postala svojevrsten bazen za uveljavljanje različnih poetik tistega časa. In takrat je res imela zavidljivo naklado 1050 izvodov, redni naročniki pa so za letno naročnino odšteli 12.000 dinarjev.
Stabilno število naročnikov
30 let in 333 številk pozneje je naklada revije skoraj pol manjša, a že vrsto let znaša stabilnih 600 naročnikov in je ena redkih tiskanih publikacij, ki ne izgubljajo bralcev. Ti v vsakem zvezku najdejo domačo in prevodno poezijo in prozo, aktualne tematske bloke in esejistiko, v dobri formi sta tudi njihovi paradni rubriki intervju in literarna kritika, dodali so še strip.
Zaradi delavnic, ki so jih organizirali v preteklosti, imajo dostop do mladih pesnikov in prozaistov, nad katerimi sta bedela Uroš Zupan in Andrej Blatnik, pa do mlade kritike mentorja Urbana Vovka.
»Uvodnika, kot smo ga poznali, nimamo več, aktualne teme so se delno preselile na spletni medij, opažamo pa tudi manko esejističnih in refleksivnih besedil o novi slovenski literaturi, zato smo nedavno objavili natečaj na to temo. Spodbuditi skušamo več konstruktivne in vsebinske polemike, ki je praktično ni, razen ko gre za bolj ali manj jezne odzive na kritike,« pojasnjuje sedanji odgovorni urednik Primož Čučnik.
Čez deset let še v tisku?
Pa Literatura s tem izpolnjuje svoje začetno poslanstvo? Jani Virk opozarja, da je bila v osemdesetih kulturna in družbena sfera nabita z neko policentrično energijo, ki je napovedovala spremembe, in kultura je imela večjo družbeno relevanco, revije so bile laboratorij literarnih, filozofskih, družbenih idej. »To ne pomeni, da Literatura in njene edicije danes, v dobi relativno letargičnih kulturnih in družbenih gibanj niso več potrebne, je pa v novem kontekstu njihov domet šibkejši, manj prepleten z globinskimi tokovi, iz katerih na površje izplavajo posamezniki s širše prepoznavno družbeno relevanco.«
Kljub temu bo čez deset let revija še vedno tukaj in tiskana, čez trideset let pa morda ne bo več tako, vsaj ne v takšni obliki, odgovarja Čučnik: »Če bi se nam podpora že zdaj čez noč zelo znižala, bi se verjetno preselili na splet, kjer bi še vedno računali na podobne bralce, torej na tiste, ki se z literaturo ukvarjajo malo resneje ali pa čutijo do nje globljo čustveno povezanost.« Če bosta za revijo zanimanje in elan, bo zagotovo imela tudi še glavne urednice, in ne samo področnih, kot je v trenutnem uredništvu, še sklene ob opažanju, da med desetimi nekdanjimi uredniki ni nobene ženske.
