Na veličastni pahljačasti tvorbi se barve prelivajo od vijolične prek modre in zelene pa spet v vijolično. Okoli nje je še več mavričnih pahljač. Fotografija, ena od 29 na razstavi v Krkini galeriji v Novem mestu, prikazuje kristal učinkovine Krkinega zdravila za preprečevanje srčno-žilnih bolezni pri 2000-kratni povečavi. Z mikroskopskimi posnetki kristalov v različnih barvah in oblikah želijo v Krki znanost in zapleten razvoj od kristala določene učinkovine do končnega zdravila vsaj delno približati širšemu krogu ljudi. »Pogled skozi mikroskop odpira različne zgodbe. Raziskovalci bodo v teh fotografijah morda videli stvari, ki so povezane s lastnostmi, ki jih razvijajo. Koga drugega bodo zgodbe spomnile na prodajne uspehe, tehnologi pa bodo morda videli svoj del zgodbe skozi pelete, kapsule, tablete,« razmišlja predsednik Kulturno-umetniškega društva Krka Mitja Pelko, ki se mu je porodila ideja za razstavo posnetkov kristalov, v katerih je mogoče prepoznati tudi estetske elemente. Razstava je bila v galeriji v upravni stavbi Krke na ogled do sredine marca, nato se je selila v Krkino galerijo v Ljubljano.
Od kristala do zdravila
V sedmih letih so v Krkinih laboratorijih ustvarili več kot 200.000 elektronskih posnetkov kristalov. Vrhunska oprema jim po besedah dr. Polone Bukovec, vodje oddelka za strukturne analize v službi za razvoj analitike, omogoča, da zelo jasno vidijo vsak kristal pod zelo velikimi povečavami. Te so lahko tudi 50.000-kratne ali celo več in omogočajo raziskave tudi nanometrskih struktur. Razstava tako obiskovalca popelje od samega začetka razvoja določenega zdravila, to je od kristala učinkovine, ki jo vgradijo v končno formulacijo zdravila, pa do prerezov tablet, pelet, kapsul, torej dejanskih zdravil, pri čemer je vidna vsaka posamezna komponenta zdravila.
»Razvoj vgradnje kristala v farmacevtsko obliko se začne in poteka s ciljem doseganja želenega učinka zdravila,« dodaja Klemen Korasa, vodja področja farmacevtska tehnologija v Krkini službi za farmacevtski razvoj. Sam kristal ima lahko povsem drugačne lastnosti od tistih, ki jih od zdravilne učinkovine pričakujejo po vgradnji v zdravilo. »Če želimo hiter učinek zdravila, denimo pri zdravilih proti glavobolu, sam kristal pa je tak, da se raztaplja počasi, iščemo rešitve, da se kristal po zaužitju raztopi čim hitreje. Sam kristal torej pogosto še nima lastnosti, da bi bil že sam po sebi primeren za aplikacijo bolniku. Tu se začne razvoj, ki lahko terja tudi sto in več poskusov ter običajno traja več let, preden najdemo ravnovesje med kristalom in želeno farmacevtsko obliko, bodisi tableto, kapsulo, mazilom.«
Ni neuspešnega poskusa
»Vsak poskus je uspešen, saj vedno dobimo neko informacijo,« doda Bukovčeva. Končni izdelek, ki ga želijo razviti, tako raziskovalcem narekuje, v katero smer naj peljejo kristalizacijo, da bodo prišli do natančno določene oblike in velikosti kristala. »In samo tak je idealen za naš izdelek in lahko zagotavlja želeno učinkovitost zdravila. Prav oblika in velikost kristala pogosto določata, kako bo neko zdravilo delovalo in kako bo stabilno,« pravi Bukovčeva.
Toda s fotografije lahko le delno predvidijo, kako se bo določen kristal vedel. Velik, robusten kristal se bo denimo raztapljal počasneje kot kristal z manjšimi delci, pojasnjuje Korasa. »Podrobno pa tega ni mogoče predvideti. Vedno je treba zato najprej opraviti poskus, da vidimo, kaj oblika kristala v posamezni farmacevtski obliki prinaša. Med razvojem vsakega izdelka namreč prihaja do pojavov, ki jih sprva nismo predvideli. Torej kristal vedno na neki način 'preseneti'.« Zato raziskovalcu, kot dodaja, začetek razvoja zdravila vedno predstavlja nov izziv.
