Rose Marie Bentley je bila plavalka s petimi otroki, ki so jima z možem pomagali vse do smrti. 99-letnica se je pred tem odločila, da bo svoje telo darovala edinemu akademskemu zdravstvenemu centru v Oregonu OHSU (Oregon Health & Science University).
Tamkajšnji študentje so po njeni smrti odkrili, da je imela na pravem mestu le srce, vsi ostali notranji organi pa so bili na nepravem mestu. Nenavaden pojav so ta teden predstavili na konferenci anatomistov, presenetil pa jih je predvsem zato, ker je Bentleyjeva živela 99 let. Ljudje, s stanjem, ko so organi na napačnem mestu, ki ga medicinska stroka imenuje situs inversus, so pogosto izpostavljeni smrtno nevarnim boleznim srca, so poročali z akademije OHSU.
Študentje so do ugotovitve prišli v sklopu predmeta anatomije s pomočjo asistenta Camerona Walkerja, ko so raziskovali srce umrlega človeka. Opazili so, da so bile krvne žile drugačne, kot pri običajnem pokojniku. Ko so odprli trebušno votlino, pa so odkrili še nenavaden položaj preostalih organov. Neobičajne krvne žile so pripomogle k zaščiti srca, Walker, ki je kasneje raziskoval še podobne primere, pa je ugotovil, da nihče izmed ostalih pacientov ni presegel starosti 73 let. Pojav naj bi sicer doletel enega na 22.000 rojenih otrok.
Znaki so bili jasni, a zdravniki niso rekli niti besede
Za zdravstveno stanje umrle ni vedela niti njena družina, saj je imela Bentleyjeva normalno življenje, brez večjih zdravstvenih težav, razen artritisa, je povedala njena hčerka Louise Alle. A kljub temu so se kazali znaki, ki so opozarjali na spremembo pozicije organov. Ko je bila Bentleyjeva stara 50 let, so ji odstranili del maternice, zdravnik pa je želel odstraniti tudi slepič, a ga takrat niso našli. Čez nekaj let so ji odstranili še žolč, ki pa je bil na drugem mestu, kot običajno. »Nihče ni rekel niti besede o tem,« je povedala Allejeva. »Bila sem presenečena. Imela je zares velik rez. Človek bi si mislil, da bodo kaj rekli, a niso,« je dodala.
Walker je poudaril, da je to izredno pomemben primer za medicino, saj opozarja na to, da »moramo v prihodnosti namenjati več pozornosti majhnim anatomskim spremembam in se nehati osredotočati zgolj na velike anatomske variacije pri posameznikih.«
