Na tisoč tekmah so se nabrale številne zgodbe in anekdote, ki polnijo knjige, pa tudi številna prijateljstva, sovraštva, športni boji, rekordi in zanimivosti. Jasno je, da je šport postal varnejši. Avtomobili, s katerimi so tekmovali Juan Mauel Fangio ali pa Stirling Moss, so bili veliko nevarnejši od bolidov, v katerih zdaj nastopajo Lewis Hamilton, Sebastian Vettel in drugi. Tudi tehnična izpopolnitev dirkalnikov in elektronika sta tekmovanju vzeli nekaj čara. Današnji volani so pravi majhni računalniki in neodvisnost voznika je precej manjša kot pred desetletji.
Začelo se je leta 1950
Zgodba je začela pisati zgodovino 13. maja 1950 v Silverstonu, ko je Mednarodna avtomobilistična zveza odgovorila na svetovno prvenstvo motoristov. Tega je krovna zveza za motoriste ustanovila leto prej. Prvi uspeh je bil italijanski. Zmage se je v konkurenci 21 tekmovalcev veselil Italijan Giuseppe Farina z Alfa Romeom pred rojakom Luigijem Fagiolijem in Britancem Reginaldom Parnellom. Na 329 prevoženih kilometrih je zmagovalec dosegel povprečno hitrost 152,98 km/h. Farina je postal tudi prvi svetovni prvak, uvodna sezona pa je imela sedem dirk. Drugo mesto je osvojil prvi velikan tega športa Argentinec Juan Manuel Fangio, ki je kasneje osvojil pet naslovov.
Danes je na sporedu dirk trikrat več, a že takrat so bile v koledarju dirke v Monte Carlu, Monzi, Spa-Francorchampsu in Silverstonu. Starejši dirkači se z veseljem spominjajo 50-ih let, prepričani, da so o zmagovalcu odločali znanje, drznost in pogum in do zmage je lahko prišel tudi voznik s slabšim bolidom. Danes je na prvem mestu tehnika.
Danes prehitevanje krepko oteženo
Bolidi so postali hitrejši in močnejši, zato je prehitevanje vse težje. Ena od novosti zato je DRS, premični del zadnjega krilca, ki odloča o zračnem uporu in s tem hitrosti dirkalnika. Tega dirkači lahko vklopijo le pod natančno določenimi pogoji. Tudi nekdanji velikan tega športa Alain Prost se strinja, da so bolidi tehnični vrhunec našega časa, a kot je povedal v pogovoru za Kicker, so preveč sterilni, zato dirkači počasi izgubljajo občutek za pravo dirkanje in prehitevanje. Pred tremi desetletji je bil Prost eden največjih v tem športu.
Sam je v dvobojih s pokojnim Brazilcem Ayrtonom Senno spisal tudi eno od negativnih zgodb zgodovine. Oba sta bila dirkača moštva McLaren, obenem pa huda nasprotnika, ki sta v borbi eden proti drugemu uporabljala vsa sredstva. Leta 1989 sta po trčenju na dirki na Japonskem odstopila oba, Prost je četrtič osvojil naslov svetovnega prvaka, Senno pa so diskvalificirali.
Velika rivalstva spremljajo nešportni trenutki
A to ni bil osamljen primer. Osem let kasneje se je rekorder Nemec Michael Schumacher v Jerezu nalašč zaletel v Kanadčana Jacquesa Villeneuva. Kazen je bila huda, saj so mu organizatorji tekmovanja odvzeli vse osvojene točke. Obenem je moral Nemec počakati še dve leti, saj je bil v letih 1998 in 1999 prvak Finec Mikka Häkkinen. Podobno pa se razmerje med tekmovalci nadaljuje in o tem lahko pripovedujejo tudi Sebastian Vettel, Lewis Hamilton ali pa Mark Weber.
Hamilton je imel leta 2007 hud spor znotraj ekipe z dvakratnim svetovnim prvakom Špancem Fernandom Alonsom. Kasneje se je v boju za položaj v ekipi Hamilton sprl tudi z Nemcem Nicom Rosbergom.
Zgodovina je tudi polna dramatičnih nesreč. Ena najbolj znanih je iz leta 1976, ko je svetovni prvak Avstrijec Niki Lauda na Nürburgringu doživel pravi inferno, a preživel. Zgodba je bila uprizorjena v Hollywoodu. Le šest tednov po nesreči je Lauda kljub hudim opeklinam spet sedel v bolid, na koncu pa izgubil dvoboj za naslov svetovnega prvaka z Britancem Jamesom Huntom. Leta 1977 je bil spet prvak, tretjič je bil najboljši na svetu leta 1984.
Črna pomlad leta 1994
Eden najbolj črnih koncev tedna se je zgodil spomladi 1994. V kvalifikacijah za VN San Marina se je smrtno ponesrečil Avstrijec Roland Ratzenberger, dan kasneje na tekmi tudi trikratni svetovni prvak Brazilec Senna. A prav ta vikend je za vselej spremenil tekmovanje, saj so odgovorni močno poostrili varnost na dirkališčih in dirkalnih avtomobilih. Skupaj je na dirkah doslej umrlo 34 voznikov in skrajni čas je bil za spremembe. Te so se sicer dogajale skozi vso zgodovino, saj v prvih dveh sezonah ni bila obvezna niti čelada.
Tekmovanje je doživelo tudi svoj finančni razvoj. Za uspeh je najbolj odgovoren Bernie Ecclestone, nekdanji preprodajalec rabljenih avtomobilov, ki se je leta 1970 dokopal do televizijskih in marketinških pravic ter dirkaške prireditve razvil v milijarde evrov vredno serijo. Prvi človek tekmovanja je ostal vse do leta 2017, ko je formulo 1 kupilo ameriško podjetje Liberty Media.
Kjer je denar, tam so škandali
V finančno močni zgodbi ne manjka niti raznih škandalov in tudi Ecclestone se je moral zaradi domnevne podkupnine zagovarjati na sodišču. Prava kriminalna zgodba pa se je sledila leta 2007, ko vodja logistike pri Ferrariju poslal McLarnovemu inženirju Miku Coughlanu skoraj 800 strani podatkov o svojem dirkalniku. Bizarno je bilo tudi razkritje, saj je Coughlan ženo poslal vse skupaj skopirat kar v lokalno kopirnico, kjer je bila zadeva razkrita. Proti svojemu moštvu je takrat pričal tudi Alonso, Fia pa je McLaren kaznovala s takrat rekordno kaznijo 100 milijonov ameriških dolarjev.
V svojo afero je bil vpleten tudi Alonso. V Singapurju se je leta 2008 v ogrado zaletel Nelson Piquet Jr., kar se na tekmi lahko vselej zgodi, posebej na nočni dirki. Po vstopu varnostnega avta na dirkališče se je zmage veselil Alonso, a kasneje se je izkazalo, da je bila nesreča v moštvu Renaulta namerna. V ozadju sta bila vodja moštva Flavio Briatore in vodja tehnike v ekipi Symonds, ki sta naročila tak razplet. Oba sta bila suspendirana, a nato pomiloščena.
Formula 1 je doživela tudi velike vrnitve najboljših. Leta 2010 se je na dirke vrnil sedemkratni svetovni prvak in rekorder v večini seštevkov Nemec Michael Schumacher. Od tekem se je poslovil leta 2006. A 91 zmagam, največ uspeha je požel s Ferrarijem, Nemec v Mercedesu ni dodal nobene več. Kljub temu je Schumacher, ki še ni okreval po nesreči na smučanju decembra 2013, najbolj slavno ime tega športa doslej.
