Tilen Praprotnik je vinogradnik, vinar in oljkar iz Šareda nad Izolo. Pravzaprav živi v Portorožu, s tem da se na družinsko posestvo, ki sta ga zasnovala oče Bojan in mati Marlena leta 1975, pripelje vsak dan. Trenutno družina obdeluje 30 hektarjev kmetijskih površin, od tega 20 hektarjev vinogradov in 6 hektarjev oljčnikov. Na preostalih poleg zelenjave, namenjene za domačo kuhinjo, rastejo še pira, pšenica, kamut, rž in ječmen.
Istrska kulturna dediščina v steklenici vina
Poleg klasičnih sort, ki so našle domovinsko pravico in slavo v teh krajih – refoška in malvazije – v Praprotnikovih vinogradih rastejo tudi trte, ki so v zadnjih desetletjih postale pozabljene ali pa so izgubile nekdanjo priljubljenost na račun globalnih vinskih sort. Do leta 1991, kot je zapisano na najstarejši steklenici v kleti, so grozdje prodajali Vinakopru. Dandanes pa Bojan, ki je v družini specializiran za prodajo odprtih vin, refoška in malvazije, in Tilen, ki je zadolžen za ustekleničeno verzijo obeh istrskih velikanov in poleg njiju še 14 drugih etiket vina, pridelata od 50.000 do 60.000 litrov vina na leto. Od tega gre v prodajo 80 odstotkov vina v odprti točeni različici, drugo pa napolnijo v približno 15.000 buteljk v okviru blagovne znamke STeraS, med katerimi je tudi vino z imenom zlati cvet, ki je pravzaprav v steklenico zapakirana istrska kulturna dediščina, povezana s trtami in vinom. V njej se pretaka fermentirano grozdje desetih že skoraj izumrlih vrst trt. Prav odkrivanje istrske vinske identitete skozi že pozabljene trte je Tilnov konjiček še iz časov študija na biotehniški fakulteti. »Zlati cvet je naslov slovenske legende, ki pripoveduje o cvetoči praproti. Ta naj bi cvetela vsakih 200 let, in kdor najde njen cvet, je deležen velike sreče. Zato je asociacija več kot očitna, saj je priimek naše družine Praprotnik. Cvet praproti je redek, kot so redke sorte, zastopane v tem vinu: izolanka, pagadebiti, bela borgonja, beli refošk, istrska belina, momjanski muškat, dolski muškat, pinjola, kanarjola in malvazija,« v nekdanji garaži, spremenjeni v vinsko klet in degustacijski prostor na domačiji, razlaga Tilen Praprotnik, ki zbira in sadi kolekcijo starih trt z željo po ohranitvi teh sort in njihovega genetskega potenciala zanamcem. »Morda nimajo vse velikega enološkega potenciala, vendar so del prostora, v katerem ustvarjamo, in prav je, da jih ne pozabimo in jim najdemo njihovo mesto. Podobno je z oljkami. V glavnem se v Istri sadijo le nove vrste oljk, sam pa bi rad obudil predvsem stare sorte. Zdi se mi, da je treba to ohraniti,« je prepričan Tilen. Zato se bodo v novih oljčnikih, ki so jih zasadili, burji in suši upirale le stare avtohtone vrste oljk – drobnica, buga, zmartel, mata in žižula.
Izgubljena in najdena izolanka
»V knjigi Vinogradstvo Istre je seznam in opis vseh sort, ki so se gojile v Istri. Knjiga je bila izdana leta 1959, v njej je naštetih več kot 200 različnih sort, belih in rdečih. Med njimi je tudi sorta bela izolanka (izolana bijela), ki je bila takrat zelo razširjena na območju Istre in ki naj bi izginila iz teh krajev. Pred kratkim sem jo našel v enem od naših vinogradov,« pravi Tilen, ki stare cepiče dobiva od prijateljev iz obeh delov Istre ter med raziskovanjem grmičev in grmovja na lastnem posestvu. Nekoč so v Istri gojili trte na popolnoma drugačen način. Rdeče in bele sorte so med sajenjem mešali med seboj, sadili pa so jih na koncu teras. Zato še danes iz kakšnega grmovja poškili kakšna starinska trta, ki jo vedno poreže, pobere cepiče ter pokuša ugotoviti, kaj je. »Tako sem dobil različne tipe refoškov, belo borgonjo, maločrn ter eno samcato trto, za katero sem pozneje ugotovil, da je vrste bela izolanka,« o presenetljivem odkritju pove Tilen in doda, da so se stare sorte porazgubile po pojavu trsne uši, peronospore in oidija. »Šele takrat so začeli nastajati sortno čisti vinogradi. Cviček na Dolenjskem in chianti v Italiji sta na neki način ostanek tega načina sajenja trt.«
Fantazijska vinska imena
Kot pravi vinska stroka, naj stare avtohtone trte ne bi imele pravega enološkega potenciala. Tudi vinski zakon jim ni naklonjen. V Sloveniji se še vedno lahko sadi samo dovoljene in priporočene sorte. Obstaja pa tudi kategorija mešano belo in mešano rdeče, kamor vinogradniki in vinarji na neki način skrijejo stare avtohtone sorte. »Gre za malo zaostalo pojmovanje, ampak na žalost je tako. Ko te sorte prijavljam na upravni enoti, njihova imena niso registrirana v pravilniku, zato na primer imena pinjola ali kanarjola za vino ne smem uporabiti. Lahko pa to isto ime uporabim kot fantazijsko ime. Tudi s sivim pinotom je smešna zgodba. Moj sivi pinot je en dan maceriran in ima že rahlo rdečkasto barvo, zato ga ne smem poimenovati sivi pinot, ki je bela sorta, in ga imenujem pinot gris. Na odločbi za prodajo pa piše belo vino,« se vinskim birokratskim pravilom čudi Praprotnik. Od starih istrskih trt in iz njih narejenih sortnih vin si je preboj med čislane brate pri nas prvi priboril cipro. Nekaj je sicer tudi vina iz trt kanarijole, ki se ga lotevajo redki posamezniki, v zadnjem času pa se kot sortno vino prodaja tudi maločrn. »Cipro je sorta, ki jo imajo tudi v italijanskem Trentinu, kamor naj bi jo Benečani prinesli s Cipra. V Bertokih mu pravijo tudi likor, ker grozdje vsebuje veliko alkohola, na hrvaškem muškat ruža, v Italiji pa moscato rosa. Tudi maločrn ima več imen. V Dalmaciji ga poznajo pod imenom plavina in iz njega si upajo delati tudi bogata rdeča vina, zato ni vrag, da ne bi kaj takega uspelo tudi pri nas. V Istri je bil včasih vsesplošno navzoč, saj so ga mešali z refoškom, da so mu omilili kislino. Pred leti, ko je Kmečki glas razpisoval natečaje za največji grozd, je bil maločrn serijski zmagovalec. Ima ogromne grozde. So pa trije tipi. En tip ima velike grozdne jagode, drugi srednje in tretji čisto majhne,« o arhaičnih trtah in vinu v novodobni podobi razlaga Praprotnik.
Črni in beli refošk
V svojih vinogradih ima Praprotnik zbrano tudi kolekcijo refoškov – penduncolo rosso, refosco dal peduncolo rosso, refosco bianco, refosco di Feadis, refosco di Rauscedo, refoscone, istrski refošk in beli refošk, kot pravijo v Istri trtam prosecca z italijanskega Krasa, iz katerih pridobivajo istoimensko italijansko peneče vino. V Goriških brdih belemu refošku pravijo glera. »Vendar ti refoški med seboj niso v sorodu. Refošk je sorta, ki je dajala vino intenzivne barve. Ime pravzaprav izhaja iz furlanščine Rap Fosc, kar pomeni črni grozd, zato se Furlani zgražajo nad istovetenjem vina pucinum, ki naj bi ga pila cesarica Livija, z refoškom ali prosekarjem (prosecco),« pravi Praprotnik, ki je še posebno ponosen na trto refoška, ki sploh ni cepljena na ameriško podlago in je nekakšen unikum v slovenskem vinogradniškem prostoru. Poleg že naštetih trt so v njegovih vinogradih, razprostrtih po gričih izolskega zaledja, še trte bontempa, črne malvazije ali črne borgonje in pristavskega refoška. »Lani sem zasadil 900 trt pristavskega refoška, grozdje bomo pobirali že drugo leto, vino ima velik potencial, da postane sortno vino. Za bontempo, teh trt imam okrog 50, pa sploh ne vem, kakšno vino lahko nastane,« razmišlja Praprotnik. Kljub skrbi za ohranjanje tradicije starih trt ima v vinogradih vseeno zasajene tudi globalne sorte. Cabernet sauvignon in shyraz, drugo leto pa namerava posaditi še trte merlota in cabernet franca. Ker ima rad vino in različne okuse.
