Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov je razstavni salon na nekdanji Titovi cesti odprlo že maja 1952 in ga poimenovalo Mala galerija. A po notranji preureditvi po zasnovi arhitektov Otona Jugovca in Svetozarja Križaja je prostore v upravljanje sedem let kasneje prevzela Moderna galerija. Ljubljanska javnost je tja izredno rada hodila, saj je Mala galerija sledila najsodobnejši umetniški produkciji in s tem neposredno oblikovala zgodovino umetnosti pri nas, pravi novi umetniški vodja galerije Vladimir Vidmar. »Institucija, kot je Moderna galerija, se je lahko z razstavami v tej priljubljeni 'beli kocki' na centralni lokaciji zelo hipno odzvala na najnovejše tendence v moderni umetnosti. Poleg tega pred desetletji ni bilo takega obilja razstavišč kot danes, zato je bila vsaka možnost predstavitve tudi za mlade umetnike zelo pomembna.« Svoj pečat so tu v šestdesetih letih med drugim pustili Anglež David Hockney in slovenski neokonstruktivisti, v sedemdesetih letih Metka Krašovec in Lujo Vodopivec, desetletje kasneje Američan Jasper Johns in Marjetica Potrč.
Stvar dialoga
Leta 2011 se je z odprtjem Muzeja sodobne umetnosti Metelkova sodelovanje z Moderno galerijo končalo in prostore je prevzela galerija Mak, ki se prejšnjim standardom ni približala. »Degradacija zelo kakovostnega, svetlega prostora obvladljivih dimenzij v prodajalno spominkov je bila precej neprijetna,« se spominja Vidmar. Banka Slovenije pa je v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani oziroma njenimi osmimi fakultetami, ki izobražujejo za umetnost, le prepoznala večji potencial tega prostora. Kaže, da so se pri zadnji prenovi Bevk Perović arhitekti naslonili na Jugovčevo idejno zasnovo, ponovno so denimo vpeljali izstopajočo razsvetljavo v skulpturalni obliki.
Banka je poskrbela za prenovo prostora in tekoče vzdrževanje, denar za programsko delovanje, produkcijo in varovanje razstav bo odgovornost univerze. Vidmar se zaveda, da bo tako široko zasnovana platforma za umetniško raziskovanje precejšen izziv za vodenje. Galerijo namreč upravlja odbor, sestavljen iz predstavnikov univerze in banke, program oblikuje svet za umetnost, ki je posvetovalno telo rektorata univerze, letni program pa dobi umetniški vodja v čim boljšo realizacijo. »Veliko bo torej odvisno od dialoga, ki ga bom vzpostavil s sodelujočimi članicami univerze.«
Novo mlado občinstvo
Pa Ljubljana res potrebuje še en razstavni prostor? »Še enega generičnega ne, zagotovo pa potrebuje nekakšno razstavno-edukacijsko platformo – in upam, da bo Mala galerija to postala,« odgovarja Vidmar. »Ne zanima nas narek predstavljanja posameznih oddelkov univerz niti razstavljanje učnega procesa. Ravno nasprotno, vzpostaviti hočemo prostor, ki resno premišljuje produkcijo, ki jo študentje dobijo kot študijsko nalogo.«
Tudi pojmovanje centralne lokacije se je v zadnjih letih zagotovo spremenilo in zdi se, da velika izložbena okna na Slovensko ne bodo v veliko pomoč, če gre za cesto, ki jo mimoidoči raje zgolj prečijo, kot da bi se na njej zadrževali. A morda lahko prav Mala galerija kljubuje pomanjkanju kulturnih vsebin in komercialnim narekom, ki čedalje bolj pritiskajo na središče. »Opremo se že lahko na dediščino nekdanje galerije, a časi so se spremenili in temu se bomo morali prilagoditi, da bi dobili nazaj občinstvo. Čeprav bo najbrž precej drugačno, mlajše od tistega, ki ga je galerija imela prej,« sklene Vidmar.
