Babica Hilda, junakinja fotografskega projekta Urše Premik (1994), jih ima danes res že čez osemdeset. A njen alter ego Super Hilda se je rodil šele pred sedmimi leti. »Med študijem fotografije smo dobili nalogo, da pripravimo projekt, v katerem izhajamo iz lastnega okolja, kjer se zdi človeku že vse samoumevno. Z babico imava lep odnos, ves čas sem jo za šalo fotografirala, čeprav tega ni zares marala. A postopoma je ta navada postala moj odmik od komercialnih projektov, pri katerih sem sodelovala, polnih izumetničenosti in nepristnosti,« razlaga fotografinja svojo motivacijo.
Poudariti paradoks
Kontinuirano portretiranje babice Hilde se je začelo z utrinki iz njenega vsakdana, ko kadi na vrtu ali se kopa. »Nato pa se je klasična črno-bela dokumentarna fotografija z izleti na nenavadne lokacije in oblačenjem v kostume začela spreminjati v inscenirano,« pripoveduje avtorica. Ker se je takrat veliko ukvarjala z modno fotografijo, jo je med drugim spreletelo – zakaj pa moja babica ne bi mogla biti modna diva?
»Imela sem dovolj retuširanja in pretiravanja v modni industriji, zato sem hotela poudariti paradoks – pred objektiv sem postavila portretiranko pri osemdesetih z vsemi njenimi gubami vred. Pridružila se nama je ekipa s stilistom, vizažistom in frizerjem ter zgodila se je transformacija,« pravi, ko kaže subverzivno Super Hildo v futuristični vesoljski preobleki, pa oblečeno v kraljico Elizabeto ali kot elegantno damo, ki so ji naredili lifting obraza. Z več fotografijami sta pristali celo na spletni strani italijanskega Vogua.
Predsodki o staranju
A duhovita preobrazba v ekscentrično superjunakinjo se zgodi zgolj na fotografiji, Hilda kljub vsemu ostaja predvsem čisto običajna babi. Tudi na tokratni razstavi zato v dialog z njenimi hipermodnimi fotografijami stopajo njeni veliki naravni, razgaljajoči portreti, prav kontrast pa ruši naše predsodke o staranju in minljivosti: »Izpostaviti želim njeno moč, ne oblačil. Ves čas zelo pazim, da ritem fotografiranja prilagajamo njenemu počutju. Seveda sva se najprej nekajkrat skregali, ali so tudi njene intimne fotografije, ki pričajo o njeni ranljivosti, lahko objavljene, a govorijo predvsem o najini bližini,« pravi fotografinja.
V smehu poroča, da je njena babica, upokojena nekoč zelo stroga osnovnošolska učiteljica, nergava gospa, ki se je boji cela fotografska ekipa. A če fotografiranja nekaj časa ni, že povprašuje, kdaj bodo spet delali: »Kot mnogo starejših ljudi je vesela družbe in pozornosti ekipe, včasih se mi zdi, da sodelovanje podaljšuje njeno življenje. Tega sicer nikoli ne bo javno priznala, a vsa poročila o razstavah si skrbno izrezuje iz časopisov in shranjuje.«
Spoznati portretiranca
Tako zasnovan projekt ima seveda močno čustveno dimenzijo. Avtorica se trenutno preživlja predvsem kot portretna fotografinja. Kot pravi, bi meje med fotografskimi žanri najraje zabrisala, pomembna ji je predvsem zgodba. Nujno se ji zdi, da bodočega upodobljenca najprej čim bolje spozna, še najraje na daljšem izletu, šele nato lahko poišče pravo okolje in ustvari razmere, ki bodo prinesle estetski rezultat. Kot pravi, predstavlja priprava 30 odstotkov dela, fotografiranje 40 odstotkov, postprodukcija pa še 30 odstotkov.
Delo pri komercialnih projektih jo je naučilo predvsem ekipne komunikacije in discipline: »Tam ti namreč nihče ne bo popuščal, opravil boš brez napak ali pa te ne bodo več povabili k sodelovanju, zato se lahko res dobro uriš.« Poleg tega si s komercialnimi stvarmi plačuje umetniške projekte, kot je Super Hilda. »Kombinacija enega in drugega je zame dobra, avtorske projekte imam najraje, a jih ne bi mogla neprestano nizati drugega za drugim.«
S svojim delom se mladosti navkljub uspešno preživlja, četudi so naročniki pogosto v dvomu, ali bo tako mlada zmogla voditi celo ekipo. »V takih primerih vedno vprašam, ali so me najeli zaradi mojega preteklega dela ali zaradi moje starosti. Praviloma je pogovor takrat končan,« še sklene.
