Študentje industrijskega in unikatnega oblikovanja se v galeriji Škuc predstavljajo z razstavo 2074, ki jo zaznamuje utopija. A pozitivna utopija, opozarja njihova mentorica, predavateljica razvoja in teorije oblikovanja na ALUO Barbara Predan. »Nujno je, da razmišljajo o svetu, v kakršnem bi si želeli živeti. To so prve mlade generacije, ki se ne bodo spopadale le z lastno umrljivostjo, temveč tudi z možnostjo konca človeške vrste. Gre za posledice neodgovornih odločitev in dejanj, nepremisleka o svetu, boljšem za vse, in korakih, ki bi nas pripeljali do njega,« pravi. In zato je oblikovanje pomembno za slehernika.
Mladi oblikovalci tokrat iščejo odgovore prek raziskovanja identitetnega vprašanja ter razmerja med individualnostjo in skupnostjo. Zanima jih, ali ni nemara dotik tisti, ki nas bo odtujene vračal k človeškosti. Kakšne vonje poznamo danes in jih nočemo poznati v prihodnosti? Ena od vizij govori o dematerializaciji človeka skozi umik v digitalno, da bo Zemlja lahko preživela; na neki način smo že na pol poti, menijo študentje.
Oblikovati drugače
Če je v začetku 20. stoletja, ne glede na to, da sta sledili dve svetovni vojni, skozi kontekst oblikovanja in arhitekture pronical predvsem razmislek o gradnji novega sveta, naj bi bila danes osrednja težava, da si tega boljšega sveta sploh ne znamo več zamišljati. »To vodi v pasivizacijo, kratkoročno delovanje, merjenje vsega zgolj skozi kapital… A ker je vse okoli nas – materialno ali nematerialno – oblikovano, to posledično pomeni tudi, da bi lahko bilo vse oblikovano tudi drugače.« Dober oblikovalec torej ne sme biti le vrhunski obrtnik, temveč mora razmišljati širše. Je torej tudi oblikovalec mobilnega telefona neke vrste ideolog? »Na neki način zagotovo. Svojega vpliva na družbo bi se morali zavedati in prevzemati odgovornost.«
Oblikovanje spremlja danes močna komercialna nota, a kje ta komunicira z umetnostjo? Na vseh koncih ves čas, je prepričana sogovornica. »Komercialnega vidika ne moremo izvzeti iz oblikovanja, nasprotno, z njim se moramo ogromno ukvarjati. A umetnost mora v oblikovanje vstopati na točki postavljanja ogledala družbi. To niso nasprotni dejavniki, vsak vnaša ključne elemente, zaradi katerih – kot pravi filozof Giorgio Agamben – končno ugledamo temo lastnega sveta. Zatem pa nemara še špranjo svetlobe, zaradi katere bi lahko delovali drugače.«
Trajnost ni več dovolj
Oblikovanje daje prednost funkciji izdelka pred estetskostjo, a se bo tudi uporabnik moral malo umakniti, dodaja, čeprav se zdi taka trditev mnogim oblikovalcem morda blasfemična. »Prednost bo moral dati širšemu kontekstu – okolju in družbi. Ni več dovolj govoriti zgolj o trajnosti, temveč moramo začeti govoriti o vzdrževanju. Če bi ta trenutek nehali producirati in začeli servisirati ali recimo delati nove predmete iz vseh smeti, ki smo jih nagrmadili, bi bilo za tem ogromno ustvarjalnosti. Kar počnemo, nam odvzema čas. Kaj bi nam ga spet začelo vračati?«
Začeti moramo aktivno soustvarjati boljše pogoje; mladi za podnebno pravičnost so že dober zgled. Ameriško-avstrijski oblikovalec Victor Papanek je denimo trdil, da smo oblikovalci vsi, saj je tudi vsak pogovor s sočlovekom oblikovanje nekega novega procesa.
Če je gospodarska kriza leta 2008 povzročila tudi poslabšanje razmer v oblikovanju, se stanje v zadnjem času vendarle izboljšuje. »Gospodarstvo in javna uprava tudi pri nas počasi vse bolj razumeta, da potencial oblikovalca ni le, da v podjetju riše po navodilih. Sposoben je prevzemati strateške vloge, prepoznati težave in iskati rešitve – tudi prek oblikovanja.«
