Prehitra vožnja je v Sloveniji eden glavnih dejavnikov za najhujše prometne nesreče, lani je v tovrstnih nesrečah umrlo 37 od skupno 91 ljudi. Kako velik vpliv ima neprilagojena hitrost na nevarnost prometne nesreče, pa zgovorno pove že podatek, da bi se število mrtvih na slovenskih cestah lahko zmanjšalo za 7 na leto, če bi povprečno hitrost znižali za dva odstotka. Beri: le dva odstotka! Navedeno velja večkrat prebrati, če sodite v starostno skupino med 25. in 34. letom, ki je najbolj rizična in ji je tveganje najbližje. Tvegajo petkrat pogosteje kot seniorji. A na mestu je vendarle vprašanje, mar res (samo) hitrost ubija?
Sama hitrost načeloma ni nevarna – navsezadnje na vzletni stezi letalo varno doseže blizu 300 kilometrov na uro – če pa gre za neprilagojeno razmeram na cesti, ko je promet zgoščen, vreme slabo, za nameček pa voznik ni ustrezno izobražen, do nesreče ne vodi zgolj sreča. Vožnja pa nikoli in nikdar ne sme biti igra na srečo. Tveganje, da boste ubili sebe ali, še hujše, nedolžnega prometnega udeleženca, je absolutno previsoko. Dejali boste, sem odličen voznik, meni se to ne more zgoditi. Nevarno razmišljanje, katerega posledica je že 9 letos umrlih prav zaradi prehitre vožnje.
Če vozite prehitro, ste tudi objestni in agresivni, psihologi pa znajo povedati, da to v Sloveniji tako priljubljeno vedenje motivirajo nestrpnost, jeza, sovražnost in poskus, kako prihraniti čas. Kršitve prometnih pravil so na splošno tesno povezane s socialno neprilagodljivostjo zunaj ceste, zato velja dejstvo, da ljudje vozijo tako, kot dejansko živijo. To seveda ne pomeni, da je vsak kršilec predpisov že kriminalec, je pa med njimi več oseb, ki imajo kazenske zapise. Gre predvsem za mlajše voznike, s starostjo namreč tako vedenje upada.
Slovenci zase radi pravimo, da smo odlični vozniki. Se imamo za izredno prijazne, vedno odstopamo prednost in podobno, kar je svojevrsten paradoks, kajti po drugi strani kolege v prometu ocenjujemo za nekulturne. Prometna kultura pa seveda pomeni, da se ravnamo po predpisih, upoštevamo druge udeležence, smo do njih strpni in obzirni. Pa smo to res?
Če želimo, da bo prometna zgodba sopomenka za zgodbo s srečnim koncem, potem je treba s pravilno in motivirajočo vzgojo začeti že v šoli, saj gre za dolgotrajen in zahteven proces, ki se seveda ne zgodi čez noč, njegovi pozitivni učinki pa so vidni čez leta ali celo desetletje. Če se v otroštvu, ko smo zgolj sopotniki, zavemo pomena pozitivne prometne kulture, se ta kljub negativnemu vplivu družbenega okolja ne spremeni tako zlahka. Zatorej, zavedajmo se, da je vozniško dovoljenje svojevrstna licenca za ubijanje. Poskrbimo, da to ne bo nikoli.
