En cilj, štiri naloge. Za današnji prvi obračun drugega polfinala nogometnega pokala v Kidričevem proti Aluminiju je Robert Pevnik, trener Olimpije, vnaprej naložil (vsaj) štiri zadolžitve. Zagospodariti na igrišču. Zabiti čim prej. Zmagati. Ne prejeti gola. Dve sta jim uspeli, ena pogojno, ena pa ni. Nič zato. Olimpija je zabila dovolj hitro, obakrat do premora in zmagala z 1:2. V nadaljevanju vsekakor ni (več) gospodarila na igrišču, povrhu je Aluminij znižal in pritiskal za remi, je pa tudi s takšnim rezultatom Olimpija gospodarica dvoboja, ponovitve lanskega finala. Tudi zato, ker ima Goran Brkić, 27-letni srbski vezist, še naprej izstopajočo pomlad. Dva pokalna zadetka v Kidričevem na tri podlage v ligi. Pet »komadov«. Bolje mu gre slovenščina, več zabija.
Ni nezanemarljivo, da je v zadnjih petih letih pokal osvojilo pet različnih klubov. Olimpija je v lovu na svojo drugo pokalno lovoriko in tretji zaporedni finale ponudila skoraj najboljše, kar ima. Le Rok Kronaveter je vstopil s klopi, Green Dragons pa so večkrat vzklikali: »Hočemo pokal!« Pristop je že bil takšen, izžareval je, vsaj v prvem delu, pristno željo po uresničitvi Pevnikovih zahtev. Vse pa je bilo podrejeno pozitivnemu rezultatu. Tudi za ceno branjenja ob koncu.
Ravno ko je Aluminij vseeno začutil, da bi lahko uresničil svojo dolgo igro kratkih podaj v zgoščeni sredini, se mu je primerila trda, nepozorna, ključna napaka ožje obrambe. Olimpija je čakala na kratke podaje Luke Janžekovića, da bi Dejan Petrovič, ki ga je Oliver Bogatinov med odmorom zamenjal, iznesel žogo in bi »šumari« začeli na novo. Niso. Ljubljančani so pritisnili, Goran Brkić je prišel do žoge in surovo zabil. Prav aktivnost, dinamičnost, pritisk Olimpije je tisto, kar jo v tem trenutku odlikuje. Na igrišču se je to poznalo z željo po še drugem zadetku v gosteh. Tudi sicer so se želeli zmaji že od začetka prebiti po bokih in od tam, bodisi iz prekinitve ali s predložki, najti Roka Kidriča ali počakati na odbitek. Ni bilo potrebe. Brkiću se je ponudil še odbitek na robu kazenskega prostora. Ni okleval, neusmiljeno je pomeril. Iz prve. Neubranljivo.
Za Kidričane se vse bolj zdi, da se bodo zlasti s takšno obrambo, ki ne more zadržati vsega, kar bi rada naredila sicer domiselna sredina, ubadali z osnovnim ciljem: obstankom v ligi. Za tretji pokalni finale v zgodovini bodo morali v Stožicah zabiti vsaj dva gola. Ni nezanemarljivo, da so po Gradu (1:2) in Korotanu (0:3) nato v četrtfinalu napredovali zaradi golov v gosteh proti Krškemu (2:2). Bogatinov je ukrepal, kolikor je pač lahko, toda še naprej ni težava Aluminija v napadu, temveč v obrambi. Znižanje Lucasa Maria Horvata takoj v nadaljevanju, ko je ostro znižal z glavo, je bilo preblisk, na katerem so znova občasno gradili zlasti po zaslugi Nemanje Jakšića. Dovolj, da je Luka Koblar pomeril z glavo, Luka Štor pa iz neposredne bližine. Zabil sicer je, a iz prepovedanega položaja, in Olimpija je zadržala zelo ugoden rezultat.
