Ena izmed odlik Peelovega prvenca Zbeži! (2017), ki je bil poenostavljeno povedano rasizem v obliki grozljivke, je, da se gledalcev ni trudil metati s sedeža s ceneno, zvočno šokterapijo. Bolj kot na njihove krike in trzljaje v sedežu bližnjega kinopleksa je računal na nelagodno ječanje, potem ko so se po ogledu v mislih posameznika počasi sestavili vsebinski koščki, ki so v velikem planu nastavili zrcalo (ameriškemu) prikritemu rasizmu. Svojega drugega filma se newyorški režiser loteva podobno pronicljivo družbenokritično in ponovno vizualno izdelano, le da problematiko tokrat zajame širše, za odtenek presenetljivo pa gre pri tem globlje v intimo.
S tega vidika niti ni čudno, da je šoker Mi v enem izmed podžanrskih poudarkov tako imenovani home invasion film. Bistveno pri tem je, da se Peele, ki se je znova podpisal tudi pod scenarij, ne ustavi pri dejanskem, dobesednem vdoru v dom. Tam pravzaprav šele začne. Da na oddihu v počitniško hišico nič hudega sluteče družine vdre ekipa brutalnih dvojnikov v rdečih kombinezonih – ti so, kot izvemo kasneje, dotlej živeli pod zemljo –, je le eden izmed vdorov, tako rekoč zgolj površinski, klasičen žanrski pripovedni zaplet. Mnogo mučnejši je vdor, ki sledi, namreč tisti v intimo prestrašene družine, ki sprva kar ne more verjeti, kaj se ji dogaja, a obenem hitro spozna, da soočenju z lastnim izkrivljenim jazom ne bo mogla ubežati.
Intimno je družbeno, družbeno je politično
Če je v prvencu režiser, ki je tudi komik, ogledalo postavljal figurativno, sedaj sporočilo s pomočjo poigravanja z dvojniki meče v obraz. A ne preočitno, saj so odlični filmi o doppelgängerjih vedno privlačne miselne detektivke, tako kot recimo Cronenbergova Smrtonosna dvojčka (1988) in Villeneuvov Sovražnik (2013), pa Bergmanova psihološka mojstrovina Persona (1966), ki je Peelovemu drugemu filmu blizu vsaj z motivom mask. Toda te maske so bolj tiste, o katerih v marčevskih Kraljih ulice govori Tereza Vuk, ki se sprašuje, kdaj nismo zgolj pridni, vzorni in nekonfliktni, temveč tečni, kolerični in sitni – skratka – kdaj smo iskreni, kdaj odvržemo maske, kdaj smo zares mi.
Peela pa ne zanima le, kako potlačimo osebne kaprice in kako vsakodnevno igramo družbene vloge, temveč kakšen vpliv imajo te prilagoditve gledano širše. Kako ti nekonflikti, te zatajitve v nepravih situacijah in na nepravih področjih vplivajo nazaj na družbo. Puščico pri tem nameri v srž problema in sprašuje – kdaj smo tiho, čeprav vemo, da ne bi smeli biti? Konflikt filma Mi je konflikt posameznika in s tem družbe. Konflikt družbenega pa je neizbežno političen. Glede na angleški naslov Us, ki je dovolj očitna besedna igra, saj ga lahko beremo tudi kot United States, bi lahko sicer trdili, da je to film o stanju ameriške družbe in politike, a je to hkrati zgodba vsakršne družbe.
Nista kriva Trump in Orban
Tudi v Evropi imamo namreč trumpe, ki so si s politiko sovraštva in izključevanja tlakovali pot na oblast na račun tihe privolitve. A filmsko sporočilo se ne glasi – krivi so o(rba)ni, temveč krivi smo sami. Ker molčimo, smo pasivni in se oklepamo udobja in privilegijev še dolgo zatem, ko so po naših osnovnih pravicah in prepričanjih pričeli udrihati s kovaškim kladivom. Politično stanje je le posledica umika posameznika. Ravno zaradi tega premika konflikta v intimo je Peelov drugi horor tako zanimivo in univerzalno branje. Dvojniki v delovnih opravah so namreč po eni strani lahko naš slabši jaz, s katerim se moramo vedno znova boriti, po drugi in bistveno bolj samoreflektivni interpretaciji pa so pravzaprav grozljivi opomin na neizvedeni upor v okviru razrednega boja. Da morijo s škarjami in molčijo, ni naključje.
Štiridesetletni avtor seveda ni edini, ki čuti, da je z Ameriko v njeni meseni sredini nekaj hudo narobe. Nedavno je znotraj grozljivke, čeravno bistveno bolj divjaško in brez kompetentnega scenarija, o tem kričalo Prvo očiščenje (2018). Je pa trenutno eden redkih, ki zna te politične premisleke brezšivno vnesti v okvir filma, pri čemer operira z vizualno bogatim režijskim stilom in premišljeno mizansceno. Mi, ki je v mnogih pogledih pravzaprav nadaljevanje prvenca Zbeži!, z zapleti in prepleti resda nalašč vzbuja dvoumje, a zna po drugi strani s socialnim komentarjem brez ovinkarjenja prodreti naravnost v notranjost in ponuditi tisto pravo, črno grozo. Tako kot druge odlične grozljivke zna vsakdanje tesnobe in družbene probleme ponuditi kot nočno moro.
