S priredbami in izpeljankami knjižnih in drugih vrst predlog samo po sebi ni nič narobe. Znanstvenofantastična avantura Alita: Bojni angel temelji na seriji stripov tokijskega umetnika Jukita Kišira, ki slika distopični svet 26. stoletja, v katerem znanstvenik dr. Ido (Christoph Waltz) na smetišču jekla in zgodovine med iskanjem rezervnih delov najde deaktivirano kiborginjo Alito (Rosa Salazar). Ko njene ostanke pripoji telesu, se izkaže, da ima na videz nemočno dekle, ki je v resnici bojevnica starega sveta, težave s spominom, zaradi česar ob spoznavanju steampunkovskega, retrofuturističnega Železnega mesta, v katerem je pred 300 leti divjala usodna vojna, odkrivamo tudi njeno zgodbo.
Medtem ko se nad opustošeno metropolo zgrinja lebdeča utrdba – despotski Zalem, ki v veličastni ironiji prebivalcem predstavlja obljubljeno deželo – se začne Aliti v klasičnih vrnitvah nazaj razodevati njena preteklost. Da je ta nežna punca, ta koščena silhueta pravzaprav smrtonosno orožje, ki ji v prsih utripa moč nuklearke, je v skladu s strukturo ne posebej navdihnjenega kontrasta med lahkotnim dramskim okvirom in izdatno nasilnimi akcijskimi prizori. Ti se mestoma zdijo sami sebi namen, kakor da bi producenti želeli mlajšemu občinstvu, ki mu je film v marsičem zelo očitno namenjen, dostaviti zgolj vizualno zabavo in ne tehtne vsebine.
Veliko spektakla, malo zgodbe
Znanstvenofantastični okvir in motiv propadle, zavojevane družbe bi kljub lahkotnosti lahko ponudil z žanrsko značilnimi eksistencialnimi vprašanji, kot je to med drugim z okoljevarstveno, kulturno in versko tematizacijo zelo dobro uspelo Cameronovemu Avatarju (2009) in bolj nedavno s komentarjem moderne tehnologije Spielbergovemu Igralcu št. 1 (2018). Spektakel posebnih učinkov in najmodernejših filmarskih tehnik namreč zdaleč ne izključuje globlje sporočilnosti. Priložnosti za kompleksnejšo pripoved je v zgodbi kar nekaj, a jih scenarij, ko pride do njih, vztrajno zavrača z akcijskimi prizori, ki se zdijo vrinjeni in preveč v vlogi demonstracije najnovejše tehnologije.
Staviti predvsem na navdušujoče podobe postane pravi greh, ko vzamemo v zakup, kakšna igralska zasedba je bila na voljo režiserju Robertu Rodriguezu, avtorju fantastične filmske priredbe Mesto greha (2005). Rosa Salazar, Jennifer Connelly, Mahershala Ali, Christoph Waltz in Ed Skrein so zagotovilo tako za akcijo kot dramski okvir, a so ob plastični karakterizaciji v kadru le zato, da porinejo pripoved v zamišljeno smer. V nasprotju s tem tehnični izvedbi ne gre oporekati, a se je smiselno vprašati, ali smo v kinu zgolj zato, da si za dve uri čez dioptrijska očala poveznemo tista za polnejšo prostorsko izkustvo in nato poleg pokovke goltamo narativne bližnjice.
Odrezan zaključek
Distopična kratkočasnica se igra s številnimi motivi, vendar ti ostajajo neizdelani, zaradi česar je osrednja nit nekoherentna. Pod površno nametanostjo se sicer vseeno začuti japonska stripovska osnova, ki je svojstvena in prifrknjena, zato ji dolgočasnosti res ne moremo očitati. V tem kontekstu izstopa bizarno zabavna različica gladiatorskih iger, tako imenovani motorbal, v katerem eliminacija poteka na kotalkah. Kot bi najstniško telenovelo na koleščkih Jaz sem luna dali v oklep, na steroide in preklopili v raketni pogon.
Alita: Bojni angel torej niti ni generičen filmski proizvod, ki bi se povsem izgubil v sivem povprečju. Bržkone bi mu lahko določene kikse, poenostavitve in neizdelanost zaradi nekaterih svojstvenih elementov in odlične scenografije celo oprostili, a si v zaključku drzne nekaj, česar se danes vse manjkrat poslužijo celo serije – odsekati epilog in po dveh urah nesramno pristaviti »se nadaljuje«. Takšne poteze zares zaudarjajo po scenaristični lenobi in franšiznem dobičkarstvu.
