In ker je kot naravni material izredno občutljiv za različne vplive, ga moramo zaščititi. Še posebno to velja za nego lesa na prostem, ki je izpostavljen živim in neživim dejavnikom: delovanju UV-žarkov, lesnih gliv, insektov, termitov in drugih škodljivcev.
Z ustrezno zaščito lesa lahko bistveno podaljšamo njegovo uporabno dobo. Lesene površine so namreč na udaru številnih dejavnikov – tako živih kot neživih. Med slednje uvrščamo vremenske vplive, kot so sonce, dež, veter, vlaga, onesnažen zrak, v obmorskih mestih tudi sol in mehanske obremenitve. Živi dejavniki pa so denimo lesne glive in insekti, ki les poškodujejo z vrtanjem rovov.
Prve poškodbe zgolj površinske
Prve poškodbe zaradi vremenskih vplivov, ki so opazne na lesu, so površinske. Sprva se kažejo v spremembi barve lesa, na površini se pojavijo razpoke, ploskev ni gladka. Pri sanaciji tovrstnih poškodb zaščita lesa s površinskimi premazi žal ne bo dovolj. Les je predhodno treba dobro prepojiti ali impregnirati s kemičnim zaščitnim sredstvom.
In če so v preteklosti premaze izdelovali na osnovi organskih topil, jih zdaj izdelujejo s precej večjim posluhom do narave. Vsi vodilni proizvajalci barv in lakov namreč vedno več poudarka namenjajo tehnologiji in človeku ter okolju prijazne barve prodajajo pod nazivom ekološka barva. Gre za premaze na vodni osnovi. Te barve niso vnetljive, redčimo jih z vodo, madeže pa laže odstranimo. Se pa nekatere ekološke barve počasneje sušijo in so občutljive za skladiščenje pri nižjih temperaturah.
Zaščito preverimo s kapljicami vode
Ko se na lesu vidijo razpoke, barva pa se lušči, je žal že skoraj prepozno za lakiranje. Tudi dela je s takimi površinami več, saj je treba pred nanosom sveže barve vse delce, ki se luščijo, odstraniti – ponavadi kar ročno z brusnim papirjem. Pri večjih površinah seveda to delo pomaga opraviti brusilnik. Če niste prepričani, ali les dejansko potrebuje zaščito, obstaja precej enostaven preizkus; na les kanite nekaj kapljic vode. Če bodo ostale na površini, je les še dovolj dobro zaščiten, če pa se bodo razlezle ali vpile v les, ga je treba prelakirati.
Presledki med posameznimi lakiranji so seveda različni. Zagotovo pa je smotrno, da kakovost zaščitenega lesa preverimo na dve do tri leta. Seveda se skušajo proizvajalci osredotočiti na izdelke, ki bi zagotavljali zaščito vsaj pet let – s tem bo uporabnost lesa veliko pridobila. Dejstvo je, da je zaradi zahtevnejšega vzdrževanja in s tem stroškov priljubljenost lesa vedno manjša. Uporabniki zato žal vedno bolj posegajo po drugih materialih, kot so pocinkano jeklo, aluminij, nerjavno jeklo, tudi plastika …
Priporočljivo je spomladansko barvanje
Seveda je za vzdrževana dela na lesu treba ujeti pravi čas. Za lakiranje lesa ne sme biti ne premrzlo in ne prevroče, niti ne sme biti v zraku preveč vlage. Če nam čas dopušča, počakamo na temperature zraka okrog 20 stopinj Celzija, ki so spomladi že kar pogoste.
