Lesu na prostem lahko pomagamo s primernim premazom

Osnovna zaščita je impregnacija

Ne glede na konstrukcijo pa so na lesu mesta, kjer se lahko vlaga zadržuje dalj časa. Na takšnih mestih se začnejo razraščati glive, ki les razgrajujejo. Pred njimi ščiti impregnacija, ki je osnova kemične zaščite lesa, ki vsebuje insekticide in fungicide. Tako imenovana biocidna sredstva globinsko zaščitijo les pred glivami in insekti. Biocidna sredstva se nanaša z vakumsko-tlačno metodo že na stopnji priprave lesa, na terenu z večurnim potapljanjem lesa v improvizirani kadi, lahko pa se jih nanaša tudi s čopičem. Impregnanti so namenjeni za zaščito lesa, ki je močno izpostavljen vlagi, zaradi škodljivih hlapov pa niso primerni za uporabo v notranjosti. V notranjosti so priporočljivi zgolj za vlažne kleti in les, ki je v stiku z zidom ali tlemi. Še vedno pa moramo tudi v tem primeru les naknadno »zapreti« z okolju in zdravju prijaznejšo prekrivno barvo ali lakom, ki prepreči izhlapevanje sredstva za impregnacijo.

Lazure omogočajo dihanje

Na impregnacijo nanesemo dekorativni sloj oziroma zaključni premaz. Ti so v primerjavi z impregnacijskimi sredstvi precej gosti. Njihov namen ni prodiranje v globino lesa, temveč površinska zaščita, ki preprečuje vdor vlage in UV-žarkov. Lahko jih nanašamo neposredno na neimpregniran les, če gre za vlagi manj izpostavljeno gradnjo. Uporabimo lahko prosojne in polprosojne lazure ali prekrivne barve – emajle. Te običajno uporabimo na manj kakovostnem ali poškodovanem lesu, na hrast, oreh, jelko, macesen in druge kakovostnejše vrste lesa pa bolj sodijo prosojne lazure. Prekrivno barvo lahko nanašamo samostojno, na impregnacijo ali temeljni premaz.

Zaradi debelejšega sloja so prekrivne barve občutljive za mehansko obrabo in luščenje. Pred začetkom dela moramo les očistiti, če stari sloj že odstopa, pa tudi zbrusiti in razprašiti. Pokanju in luščenju lazure se sčasoma ne moremo izogniti, saj se tudi premazan les pod vremenskimi vplivi spreminja. Čeprav so lazure paroprepustne in omogočajo dihanje lesa, premaz v nekaj letih izgubi svojo prožnost in začne odstopati od podlage. Za bolj odporne proti luščenju veljajo premazi, ki zahtevajo daljši čas sušenja. Za izpostavljen les zato svetujemo premaze, ki se sušijo dolgo in je zanje navedeno, da so primerni za zahtevnejšo zaščito in izpostavljen les – na primer za leseno stavbno pohištvo.

Premazi na vodni osnovi

Še pred nekaj leti so bili vsi zunanji premazi za les izdelani na osnovi umetnih smol in topil, danes pa imamo na voljo izjemno široko ponudbo premazov na vodni osnovi. Argumenti za njihovo uporabo so močni – premazi na vodni osnovi so prav tako odporni kot tisti iz umetnih topil; kljubujejo dežju, soncu in mehanski obrabi. Nimajo močnega dražečega vonja, pri uporabi ne potrebujemo razredčila, saj jih redčimo z vodo, s katero očistimo tudi čopiče in pribor. Pri uporabi lazur in emajlov na vodni osnovi moramo upoštevati nekatere posebnosti – po navadi imajo precej kratek čas sušenja in ne smemo jih nanašati ob prenizkih temperaturah.

Na trajnost premaza vplivajo številni dejavniki

Ultravijolični žarki starajo les in obremenjujejo premaz, a na nezaščitenem lesu ne povzročajo večje škode. Zaradi njih les sčasoma izgubi prvoten barvni odtenek, ki ga zamenja razbrazdana siva površina. Takšna starostna patina je v določenih primerih celo zaželena, saj so takšni leseni elementi prijetni na pogled in pričajo, da je bila lesena konstrukcija pravilno izdelana. Ker pa les po navadi vendarle zaščitimo, se moramo odločiti za vrsto premaza. Naj še enkrat izpostavimo, da na trajnost premaza vplivajo številni dejavniki. Določen premaz bo na neki ograji brez sprememb zdržal tri leta, na drugi ograji pa je lahko v tem času že močno oluščen. In čeprav se zdi, da je tovrstna obdelava lesa dokaj preprosta, je še vedno priporočljivo upoštevati navodila proizvajalcev premazov in v negotovih primerih za nasvet povprašati ustrezne svetovalce.