Kljub širši ozaveščenosti o pomembnosti recikliranja plastike se v Evropi reciklira le tretjina plastičnih odpadkov, čeprav je iz tega materiala večina embalaže, ki jo uporabljamo na vsakodnevni ravni. A kaj lahko v zvezi s tem naredi en sam človek? Industrijski oblikovalki Nina Mršnik in Nuša Jelenec sta iz nje naredili uporabne predmete – denimo mizo.
Velikopotezni načrt
»Začetna motivacija ni bila izključno okoljevarstvena. Kot industrijski oblikovalki sva iskali načine, kako bi lahko imeli doma lastno produkcijo izdelkov,« razlaga Mršnikova. Zasledili sta podatek, da se HDPE-plastika, iz katere so denimo stekleničke za šampone, topi pri razmeroma nizki temperaturi, pri okoli 120 stopinj Celzija. In eksperiment z narezano embalažo, ki se je stopila v opekaču za kruh, je uspel – nastala je lepa, majhna, a trda plošča, ki se jo je dalo rezati z žago za les, vanjo vrtati, skratka obdelovati na povsem tradicionalne načine… »Velikopotezno sva si potem prizadevali za izdelavo večjega opekača v razmerju 140 krat 70 centimetrov, da bi bile plošče v dimenziji mize. Po principu naredi sam sva okoli njega najprej napeljali žice talnega gretja, a so bile prešibke, nakar sva ga opremili z grelniki, kot jih imajo pečice, ga izolirali in zdaj deluje.«
To je njun prispevek k mednarodnemu valu ozaveščanja o škodljivosti plastike za okolje, kot ga lahko denimo vidimo na razstavah, kot je bila PlasticScene septembra v Londonu. »A sva previdni, ker še ne veva, kako škodljivi so izpusti ob topljenju materiala. To je naslednji korak najinega projekta, k sodelovanju bi ob varilcu Tomažu Čeligoju, ki je pomagal pri tehnični izvedbi, radi povabili tudi znanstvenika, ki bo raziskal ta del. Šele tedaj bova morda lahko rekli, dobro je stopiti 30 kilogramov odpadne plastike v eno uporabno ploščo.«
Ideja je najmanjši problem
Na razstavi Pečeno pohištvo na podstrešju MAO lahko obiskovalec potipa začetke – razsuti pisani material, ki ima vse barve nekdanje embalaže. In se naposled usede na končne izdelke, denimo raznobarvne stole in klopi, ali opazuje, kako lahko prosojna plastika deluje tudi oblikovana v ambientalno luč.
Industrijski oblikovalci v Sloveniji nimajo veliko priložnosti za reden delovni angažma, saj naša industrija ne vlaga več v inovacijo, opozarja sogovornica na prekarni položaj. Tudi zato delujejo v več projektih hkrati in na portalih, kot je Kickstarter, zbirajo sredstva za svoje izdelke. »Ideja je najmanjši problem, več težav imamo s poslovnim delom, z mreženjem, trženjem,« pravi Mršnikova, ki se ukvarja še z risanjem portretov, ilustriranjem in izdelavo bosanskih preprog, čilimov.
»Za izdelavo ene plošče potrebujeva z Nušo 24 ur. Da bi produkcija zrasla, bi hišne reciklažne naprave morale nadomestiti večje iz proizvodnih hal, ki pa javnosti niso dostopne.« Vsi bi si seveda bolj želeli nizozemskega modela, ko s 40.000 evri dve leti razvijaš zamisel, pri nas pa dobiš 3000 evrov in z njimi narediš kar največ. »Na magisteriju v Londonu smo razmišljali tudi o tem, da za nas ne bo več služb, če jih ne bomo sami ustvarili. In tudi življenje je navsezadnje projekt, ki ga oblikujemo sami,« sklene optimistično.
