Ko je sokrajan in krajevni svetnik dal tak predlog, je poudaril, da bo to zdaj praznik vseh. Res? S pojmovanjem »vsi« je zadrega. Kaj, če kje med nami živi kak izbrisani, ki mu ta novi datum vendarle ni tako svet kot lokalnemu politiku, ki je prepričan, da je treba njegov, moj in sploh krajevni praznik »odmakniti od dogodkov, ki niso skupni vsem krajanom«? Preprosto: partizani, ki so jih pokosili nemški šmajserji, niso bili dogodek za vse, ampak le za nekatere. Selekcijo zgodovine so sicer vedno naredili zmagovalci (tudi partizanski, jasno), ampak zdravnik, intelektualec in na moč prijazen sokrajan je svojo opravil zdaj. In preprosto ocenil, da se je dan naše državnosti zgodil vsem, partizanska smrt pa je le za nekatere. Ti so jo slavili šest desetletij, zdaj je pa ne bodo več.
Pa jo bomo. Preprosto zato, ker se je zgodila vsem. Lahko ji kdo oporeka, išče v preboju čete partizanov iz obroča ideološko podlago, briše rdeče zvezde s kap mrtvih – dogodek se je zgodil. Zgodovina ga beleži. Kot beleži tudi naš dan državnosti in vse, kar je z njim povezano. Seveda pa je pravico do tega, kaj je praznik za vse in kaj ne, vzela v roke demokratično izvoljena krajevna oblast in predlagatelj, ki mu sploh ne očitam strankarske, ideološke ali druge naravnanosti – skrbi me le za zdrav razum.
Tragično je jemanje praznika, ki hoče opomniti, da je tujec pobil naše ljudi na naši zemlji. So pač padli marca 1942 in res niso krivi ne za partijsko diktaturo, ne za povojne poboje, ne za vse druge grehe, ki so se zgodili po tem, ko njih ni bilo več. Učitelj Stane Žagar ni bil udbaš, ki je skrbel za ohranjanje monolitne partijske oblasti, ampak je – kljub jasno izpričani ideologiji – najprej in predvsem nosil puško in z njo padel. Kot naš, domač človek, blizu naše, domače vasi. Verjetno bi raje živel, kot postal dogodek, ki ga moj sokrajan želi odmakniti, ker ni skupen vsem krajanom. Pobiti partizani pred krajevnim pragom, ki so se borili proti tujcu, ki je zasedel naše ozemlje in moril naše ljudi, so še kako skupni vsem nam. Ni pa nikomur treba, da jih slavi. To je demokracija.
Odločitev, da partizanska smrt ni vredna več 350 evrov iz krajevne blagajne, pa je le še en dokaz, da praznikov, ki povezujejo, ne dobiš tako, da namesto starih ustoličiš nove. Če bi namreč ta moja krajevna oblast resnično zmogla priznati smrt za svobodo kot vrednoto, bi že iz spoštovanja namenila tistih 350 evrov za proslavo in dokazala, da je res sposobna kaj združiti in povezati in ne le še bolj deliti.
Najhuje je, da si je tako slovenski praznik ob vstopu v moj kraj prislužil posmeh. Ne zaradi vsebine ali pomena, zaradi ljudi, ki so ga ustoličili.
