Seveda gre za fotografijo, posneto po veliki Orbanovi »zmagi« v Evropski ljudski stranki (EPP), ko so članstvo stranke Fidesz zgolj zamrznili in je niso izključili, torej po gnilem kompromisu, ki je požrl zahtevo predvsem severnih strank po izključitvi.
Fotografija je še posebej zgovorna, če jo primerjamo s prejšnjimi Orbanovimi, ki vsaka na svoj način odražajo njegovo politično (ne)moč: najprej medvedji Orban, ki ga pritlikavi Juncker očetovsko klofuta, potem grmeči Orban na domačem političnem prizorišču in dobrodušni medved v gosteh pri svoji vazalni stranki, srečni družinici Janša/SDS. Če v političnem smislu nedvomno drži, da so se evropski konservativci ponovno pokakali pred svojim skrajnodesnim alteregom, pa za Orbana vse skupaj, ob opoziciji doma, verjetno le ni bilo čisto enostavno. Koliko denarja, nakazanega SDS, je »bratska pomoč« odtehtala, da se Slovenceljčka tako zadovoljno smejita? Zanemarljivo ni niti, da so ga pomagali rešiti prav »sciavi«, kajti ne pozabimo, znotraj konfuznega madžarskega nacionalizma ob Arabcih, Judih in Romih tudi Slovenci ne kotiramo prav visoko. Se je pa SDS vsekakor proslavila z do konca stupidnim pojasnilom, zakaj Fidesza ne gre izključiti: ker podpira »sobivanje različnih«. V SDS očitno še vedno ne razumejo večstrankarstva, prerivajoče se sobivanje znotraj enega je namreč trade mark enostrankarskega sistema.
SDS je v zadnjem mesecu definitivno garala. Da bi vsaj deloma poravnala dolg do svojega madžarskega financerja, so se SDS-ovi evropski poslanci ponižali na točno to, kar jim je bilo še nedavno skrajno mrzko, na »Vzhodnoevropejce«. Kar v zahodnem žargonu pomeni predstavnike bivših totalitarnih držav, ki se niso otresli prejšnje nedemokratičnosti in ne oblastiželjnosti, obema so le še pritaknili prej prikrita nacionalizem in željo po denarju. »Vzhodnoevopejec« je tisti neotesanec, ki se da, kot trojica na opisani fotografiji, zmagoslavno slikati, ker mu uspe ofrnažiti zahodne »šefe«, ves pomečkan, z razvezano kravato, ki oliko nadomešča z duhovičenjem in dogovor z mešetarjenjem, ki trpi za večvrednostnim kompleksom doma (od tod njegova avtoritarna politika) in manjvrednostnim kompleksom v Bruslju. Kjer bo večni Drugi, dober le za glasovanje v velikih evropskih političnih združbah.
Spomnimo se torej, tovariši, osemdesetih let: za kaj smo se borili? A priori seveda proti sovjetskemu vplivu, ki smo si ga lahko ogledali v revščini in zatrtosti Madžarov, Čehov, Slovakov, Poljakov… V prvi vrsti pa seveda proti nedemokratičnemu domačemu, jugoslovanskemu režimu in srbskemu nacionalizmu. Janša zdaj rine točno tja, priklanja se nacionalističnemu totalitarcu. Kakršnega smo 1991 zapustili.
Spomnimo se devetdesetih let, ko smo si tako želeli biti del EU: če nas je kaj bolelo, je bilo to, da so nas uvrščali med nove vzhodnoevropske in za nameček še balkanske članice EU. Kakšno ponižanje za slovenski ego: Mi nismo vzhodna Evropa, nismo bili del sovjetskega imperija, nasprotno, bili smo tretja pot, tampon med Vzhodom in Zahodom, s stopnjo demokracije, o kateri je v začetku 70. let Španija le sanjala! In mi nismo Balkan! Ničesar skupnega nimamo ne z ultradesničarsko Hrvaško, ne z z genocidom kontaminirano Srbijo, ne z razgonjeno Bosno, kaj šele s Kosovom. Mi smo od nekdaj srednja Evropa! (Srednja Evropa se je izvrstno slišalo, saj so jo forsirali kulturniki, ki so imeli v mislih umetnost, predvsem literaturo, pozabili pa so, da je skotila tudi nacizem.)
In kaj počne SDS danes? Obrača se točno tja, od koder je Slovenija bežala: zaradi finančnih interesov in resne blodnjavosti (EPP naj bi spodjedali gejevski in prostozidarski lobiji) se povezuje točno s tistim vzhodnoevropskim derivatom, ki je najslabši, novototalitaren, ultranacionalističen in tudi enako zblojen (glej postuliranje Sorosa, Juda, spet, kot velikega zarotnika). SDS ruši EU (še pomnite, kak je bil naši Janšek leta 2008 v Bruslju srèčen in kulturen?), odreka se slovenskemu ozemlju, ki ga je določilo nevtralno sodišče, in ploska potomcem italijanskega fašizma, ki si zdaj spet glasno želijo dela slovenskega in hrvaškega Primorja.
Janša se je tako, korak za korakom, odrekel vsemu, za kar se je Slovenija ob osamosvajanju, ki si ga je tako dolgo privatiziral, konsenzualno zavzemala: za politično, ekonomsko in kulturno samostojnost in ozemeljsko nedotakljivost. SDS je povsem enaka kot jelinčičevci: zasebni finančni interesi, ki so od orožarske afere naprej krojili njen profil, so še edina resnična agenda, za katero so pripravljeni klečati pred vzhodnimi krjavlji, in to za ceno smešenja znotraj sprte evropske desnice, se nasmihati podobno dezorientiranemu hrvaškemu desnemu populizmu in kimati celo tistim, ki vidijo tudi v Musoliniju nekaj dobrega. In to je stranka, ki bi pred slabim letom ob malo boljšem PR lahko prišla na oblast.
