Najprej se vprašajmo, ali je pričakovati, da bo Brodnjak ob bistveno povečani plači uspešneje vodil NLB, kot jo je doslej. Sam dvomim o tem, verjamem pa, da jo bo drugače vodil. Sprememba naj bi bila predvsem v tem, da se bo v prihodnje manj oziral na splošne koristi, ki naj bi jih imela država od banke, pa tudi zadovoljstvo zaposlenih ga bo manj zanimalo, zato pa bo prednostno skrbel za dobrobit svojih največjih lastnikov; slednje bodo poleg dobička zanimale tudi druge koristi, ki jih ob podpori NLB lahko uresničijo, ne zgolj v Sloveniji, ampak tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Zato ne bomo presenečeni, če bo Brodnjak upravičenost svoje visoke plače dokazoval tudi tako, da bo odpustil lep del zaposlenih v NLB, zaprl še več njenih poslovalnic in uvajal tudi druge spremembe, ki dobiček lastnikom povečujejo, pa čeprav so splošno morebiti škodljive.

Visoka plača Brodnjaka pa bo imela, če se bo seveda zgodila, tudi druge, širše posledice. V Sloveniji bo krepila pohlep kot vrednoto, to pa se bo posredno odrazilo v še večjih socialnih razlikah, še šibkejši državi, predvsem pa tudi v še bolj obsežni in prefinjeni korupciji. Ob tem se človek spomni na naslednjo misel velikega ameriškega predsednika Roosevelta, ki naj bi jo izrekel o finančnem kapitalu (povzeto iz Mladine z dne 12. 10. 2018): »Zdaj vemo, da je vlada organiziranega denarja enako nevarna kot vlada organiziranega kriminala.« Spričo take presoje pohlepa kapitala ne preseneča, da so znašale najvišje davčne stopnje na dohodek v ZDA po letu 1936 pa vse do leta 1981 najmanj 70 odstotkov, po letu 1951 pa nekaj let celo 91 odstotkov.

Država je še vedno nekaj več kot 25-odstotni lastnik NLB in to bi moralo zadostovati, da Brodnjak ne bo prejemal milijonske letne plače. Še več, ta njegova zahteva je etično močno vprašljiva in ob upoštevanju, da sta pohlep in učinkovito upravljanje slabo združljiva, ne bi presenečalo, če bi nadzorni svet NLB za njenega prvega človeka poiskal primernejšo osebo.

Tu obravnavani primer pohlepa opravičuje premislek, ali vendarle ne bi bilo treba v skupno dobro preoblikovati pogoje, po katerih sedaj ponujamo nakup Abanke, zadnje banke v lasti države. Razumno bi namreč bilo, da zadrži država v njej podobno kot v NLB vsaj 25-odstotni lastniški delež. Pohlep po bogatenju – ta je še posebno škodljiv, ko mu podležejo osebe na odgovornih vodstvenih mestih – pa bi lahko omilili tudi tako, da z davčno reformo, ki se pravkar pripravlja, uvedemo še en dohodninski razred, po katerem bi ekstremne primere obdavčili po podobnih stopnjah, kot so bile v veljavi v ZDA, preden so po letu 1980 v korist bogatih izvedli neoliberalno »revolucijo«.

Andrej Cetinski, Ljubljana